Honore de Balzac, Oče Goriot
Vsebina romana
Roman je izšel leta 1833, sestavljajo ga 4 poglavja, velja pa za ključni roman cikla Človeška komedija.
Roman govori o testeninarju, ki se je med revolucijo leta 1789 gospodarsko osamosvojil ter obogatel. Živel je za delo, še bolj pa za svoji hčeri Anastazijo in Delfino, ki ju je zelo ljubil in še bolj razvajal. Po poroki (prva se poroči z grofom Restokim , druga z bankirjem Nüsenanom) jima je oče podaril veliki doti. Zeta se porekla svojega tasta nista sramovala, saj jima je navsezadnje neprestano finančno pomagal, presedati pa jima začne v času restavracije (med leti 1814 in 1830), saj se tako zetoma kot hčerkama zdi, da jih v imenitni družbi spravlja v neprijeten položaj.
Tako se Goriot umakne v penzion gospe Vokêrjeve , hčeri obiskuje le še takrat, ko sta sami doma. V penzionu pa ga obiskujeta tudi hčerki Goriojev i sostanovalci so sprva menili, da je še vedno zelo premožen, celo pripisovali so mu zveze z mlajšima damama, ki sta ga obiskovali (v resnici sta to bili hčeri, ki sta očeta vedno obiskali z namenom - iz njega sta namreč izželi še zadnje prihranke). Pozneje je obubožal in se zelo hitro postaral. Umrl je v velikih mukah, hčeri pa nista prišli niti k smrtni postelji svojega očeta, potem ko jima ni imel več česa dati. Tudi pogreba se nista udeležili
študenta Rastinjak in Bjanon (ki sta živela v istem penzionu kot Goriot) ga pokopljeta za svoj poslednji denar. Rastinjak potoči v njegov grob »zadnjo solzo svoje mladosti«, kar simbolizira konec razmišljanja o idelalih - od tu naprej se bo v življenju le še boril za osebni vzpon in uspeh.
