Napoveduje smrt vsakršnih idealov, spremlja Mariškov bivanjski razdor, ranjeni ciganski pogled, v njej je nakopičena žalost, ki jo Halgato prodaja za Pištijevo šolanje v Mestu, saj nobena žalost nima višje cene od ciganske žalosti.

dialektizmi, dialog, stopnjevanje, ekspresivne besede, ponavljanja, hiperbole, prostaški izrazi; simboli, poetičnost, pesniške podobe; tujke ...

Vsebino naredi bolj napeto, zanimivo …

Misli si, da je življenje Ciganov žalost in trpljenje. Tega se želi nekako rešiti ali vsaj pomagati, da se bo lahko tega rešil kdo drug. Tako pomaga Pištiju, a on si želi v mesto samo zato, ker se tam nekaj dogaja.

Halgato je do Ize prijazen, dokler ne izve, da je ona zakrivila nesrečo, zaradi katere je Pišta pristal v zaporu. Potem jo posili, ker se mu zdi preveč lepa in tudi zato, ker do nje nekaj čuti. Iza se počuti krivo, ker je namesto nje krivdo nase prevzel Pišti, ki je sedaj v zaporu.

V sebi občuti krivdo, ker sedaj ve, da od nje ne more zahtevati, da ona prizna svojo krivdo, ker je tudi on storil nekaj nedopustnega. S tem si je zaprl možnosti, da bi s pomočjo Ize rešil prijatelja. Ugotovil je, da ni ne zanj ne za Pištija rešitve iz ciganskega življenja in da mogoče vse, kar se govori o romski skupnosti, le drži.

Kot dogajanje v mestu in na vasi, ne pa v nekem kronološkem zaporedju.

Sprejema ga kot kraj upanja. Misli, da bo Ciganu, v tem primeru Pištiju, šlo bolje v mestu in se bo tako lahko rešil "prekletstva" ciganstva. Postal bo izobražen, "normalen" človek.