1. Poimenuj avtorja, naslov in vrstno-zvrstno pripadnost danega odlomka.

 

a)

 

Tjaž pa se je svobode nažrl, drugače njegovih pustolovščin ni mogoče imenovati kot s to grdo besedo nažrl, to so bili tudi vzroki, da je šel rakom žvižgat, zdaj žvižga rakom, kakor je zaslužil, zaradi žrtja se je pretegnil, vedel se je kakor svinja z mehom, ni bil kos življenju v svobodi, ni našel mere in sredine, zato je videl rešitev v samomoru, mislil je, da se samo tako more za svoje presedlanje opravičiti pred lastno vestjo in pred javnim mnenjem, verjetno so vplivali na tako vedenje tudi določeni kompleksi, ki so bili povezani s poklicno nerauvnovešenostjo, kar je treba upoštevati kot olajševalne okoliščine, svobodo besede, mnenja, mišljenja, odločanja in  ravnanja smo mu dajali tudi mi, seveda v smislu hišnega reda, red mora biti, v njegovih mejah so bile možne vse svoboščine, v tem okviru si je lahko dovolil najbolj si nasprotujoče razlage določil in predpisov, ki vsi izvirajo iz krščanske skrbi za našo mladino, kar je obče znano, /… /

 

 

 

 

 

b)

 

Pa Basel sam... z mnogimi ulicami, križišči, prometom na vse strani... ogromno je bilo za opisati... zdaj sem to videl... a hotel sem, ker sem se vdal in pristal na otročjost napisati idilo, polno pomladi in travnikov s ciklamami... ampak toliko se je bilo nakopičilo, da nisem mogel vzeti odtod nekaj, ne da bi se ga držalo kaj drugega in tega spet nekaj tretjega... prava veriga različnih velikih, majhih, lahkih, težkih obročev... Koliko različnih stvari sem se najedel v prvem delu svojega življenja, ki je bilo kljub neštetim dogodkom pravzaprav ena sama neprekinjena sedanjost... 

 

 

 

 

 

c)

 

Njene velike in globoke oči so se umirile do zadnjega dna in se zazrle vanj. Nekaj trenutkov ga je gledala nepremično, bilo mu je cela večnost. V njej se je dokončal poslednji boj, neskončno mirno in tiho, na pošastni ostrini, ki deli svet resnice od sveta neresnice. Zona ga je oblila, ko je začutil neizmerno nežno trepetanje nevidne tehtnice. Tedaj se je dvignila na prste, se tesno stisnila k njemu in ga pretresljivo objela. Noge so se mu zamajale od milobe, kakršne svoj živ dan ni čutil. Stopila sta v neizrečeno tujo in lepo pokrajino. Počasi je dvignil svoje dlani do njenega obraza, ki je tolikokrat kradoma pogledal vanj in si ga v mislih prizadevno predstavljal, /… /