Črtomir stoji ob Bohinjskem jezeru in si očita krivdo za smrt prijateljev. Obupan je, pokonci ga drži le še misel na Bogomilo. Spomni se Blejskega otoka , kjer jo je spoznal in sta bila srečna, dokler niso kristjani vdrli v naše kraje in se je odpravil v boj. Razmišlja že o samomoru, a ga pri življenju obdrži želja, da bi še enkrat videl svojo drago. Nenadoma privesla mimo ribič in ga povabi s seboj. Odpelje ga k slapu Savice, kjer ga naslednji dan preseneti Bogomila s krščanskim duhovnikom. Izve, da se je pokristjanila, nato pa ga celo prosi, naj to stori tudi on. Črtomir je ne razume, nato pa mu Bogomila pove, da verjame, da ga je Bog obdržal pri življenju, saj se mu je zaobljubila v primeru, da njen ljubi ostane živ. Vključi se tudi duhovnik, ki pove, da prinaša mir, Valjhuna pa obtoži, da je ravnal svojevoljno. Črtomir se res pusti krstiti in nato celo sam postane glasnik »prave« vere.
Bohinjsko jezero
Prisluhni Krstu. (Bere Pavle Ravnohrib.)
Blejsko jezero z otočkom
Sporočilo
Krst je najpomembnejši del pesnite, združuje pa osebno in narodno problematiko.
Izpostavlja temo romantične ljubezni in junakove nesreče. Čeprav je duhovščina takrat menila, da gre za
slavospev krščanstvu, je bržkone verjetnejša trditev o neizmerni moči ljubezni, ki je značilna za romantiko.
Črtomir je res razmišljal o svojih prednikih, njihovo vero je branil
kot svojo zaradi spoštovanja. V precepu je bil tudi zaradi prijateljev,
popeljal jih je v boj, pod njegovim vodstvom so vsi darovali življenja
za svoje ideje, nikoli jih ni želel izdati. Vendar so vsi že mrtvi,
Bogomila pa je živa, žrtvovala se je zanj, zaobljubila se je bogu in se
odpovedala lastni sreči s svojim dragim zaradi ljubezni, samo da bi
ostal živ. V zahvalo za to
ljubezen se Črtomir najbrž samo njej na ljubo tudi sam pokristjani. Naj
vsaj njej ostane upanje na onstransko združitev.
Danes na ajdovski gradec blizu Bohinjske Bistrice spominja le še spominska plošča.