Video lahko shranimo v veliko različnih formatov, ki so primerni za objavo na svetovnem spletu ali v drugih multimedijskih aplikacijah.
Za predvajanje na spletu potrebujemo skrčene (kompresirane) video datoteke, ki jih skrčimo in razširimo s pomočjo kodekov (ang. codec - compressor/decompressor). Kodek lahko predstavlja program ali strojno opremo ali oboje.
Osnova za shranjevanje in posredovanje kompresiranih video posnetkov so naslednji standardizirani kodeki, kot so:
H.261 od ITU (International Telecommunication Union) stadard, prvi standard, iz katerega izhajajo danes vsi ostali. Namenjen je bil v osnovi za telekonferenco po ISDN telefonski zvezi
MPEG-1part 2 od (Movie Pictures Expert Group) standard, ki ima najnižjo kvaliteto slike, podobno analogni kvaliteti VHS video
MPEG-2part 2 standard, ki je namenjen za digitalno televizijo
MPEG-4part 2 standard, ki ima višji kompresijski faktor kot MPEG-2 se na internetu največ uporablja za kvalitetnejše video posnetke ter za digitalno TV.
H-263 od ITU, ki je namenjen za prenose po manj hitrih povezavah. Uporablja ga na primer Adobe Flash.
H.264 in MPEG-4 part 10 standard sta bila razvita skupaj in imata identično tehniško vsebino. Namenjen je za video visoke resolucije in za blue-ray diske.
DivX, Xvid, 3ivx sorazlične izpeljanke standarda MPEG-4 part 2.
DV - je Sonyev codec, namenjen snemanju v televizijskem evropskem PAL standardu velikosti 720 x 576 pikslov.
Pravilno povežite oblike medijske predstavitve s pripadajočim formatom!