Kvaliteta prikaza bitnih slik je odvisna od ločljivosti. Ločljivost (resolucija) se nanaša na število pik (pixlov), ki sestavljajo sliko in se običajno označuje kot dpi (dots per inch – pik na inč) ali ppi (pixlov na inč). Slika, ki jo prikazuje zaslon monitorja, je resolucije 72 ali 96 ppi. Vendar pa za tiskanje bitnih slik tiskalnik potrebuje veliko več podatkov o sliki, kot jih potrebuje monitor. Običajni tiskalnik za tisk potrebuje vsaj 150-300 ppi. Tu pa se tudi skriva odgovor, zakaj nam pri skeniranju slik zaslon pokaže bistveno večjo sliko kot v resnici. Na zaslonu bi videli tako veliko skenirano sliko kot je v realnosti samo, če bi bila resolucija zaslona enaka resoluciji skenerja.
Glede na to, da so bitne slike odvisne od ločljivosti, je sliko s programom težko povečati ali pomanjšati, ne da bi pri tem žrtvovali nekaj kvalitete (ločljivosti) slike. Ko s programom sliko zmanjšujemo (ukaza resample ali resize), se nekaj pik slike izbriše. Če s programom povečamo velikost bitne slike (ukaza resample ali resize), mora program ustvariti nove pike. Program pri dodajanju določi barvo novih pik glede na barvne vrednosti okoliških pik. Temu procesu rečemo interpolacija.
Pravimo, da program pri povečevanju slike uporablja metodo interpolacije za dodajanje novih pik.
Pri povečevanju slike postanejo motne. Če velikost slike še bolj povečamo, postanejo posamezne pike (pixli) še bolj opazni in slika postane kockasta. S programom za urejanje bitnih slik lahko ne preveč motne slike popravimo s pomočjo funkcije ostrenja slike in z različnimi filtri programa. Vendar pa povečana slika ne bo nikoli tako razločna kot izvorna slika. Motnost slike se pojavi še pri sukanju, upogibanju ali deformiranju.
Bitne slike na računalniku lahko zasedejo veliko prostora.
Ena od glavnih slabosti bitne slike je, da pri povečanju postane zrnata oziroma kockasta. Prav tako pri pomanjševanju slika izgubi ostrino.
Avtor: Miran Kozmus