Cilj pri kakršni koli uporabi pomnilnika je čimvečja izkoriščenost celotnega računalniškega sistema. Pod tem pojmom razumemo to, da je dana množica programov izvršena v kar najkrajšem času.
Ko zasledujemo ta cilj se pri organiziranju pomnilnika srečamo s pravili s katerimi:
Ta pravila imenujemo dodeljevalna, polnilna in zamenjevalna strategija.
Takoj opazimo, da smo se z zadnjimi dvemi srečali že pri obravnavanju predpomnilnikov, obstajata pa dve razliki. Kakšen je osnovni cilj, ki se mu sledi pri predpomnilnikih? Povečanje verjetnosti zadetka. Podobno je pri navideznem pomnilniku, le da je potrebno na ta cilj gledati širše, v okviru povečanja izkoriščenosti celotnega računalnika. Nekatere strategije dosežejo velike verjetnosti zadetka na račun velikega števila prenesenih strani, kar pa moti izvajanje programov in obremenjuje vhodno-izhodni sistem. Druga razlika je, da so strategije realizirane programsko.
Vse tri strategije izvajajo algoritmi, ki jih obravnavamo kot celoto in imenujemo - upravljanje s pomnilnikom (memory management).
Dodeljevalne strategije:
Zamenjevalne strategije:
Zmanjšanje napak strani je odvisno tudi od stopnje multiprogramiranja. Če je število aktivnih programov v računalniku preveliko, bo vsak program dobil premajhno število okvirov strani. Število napak se bo tako bistveno povečalo. Problem izbire maksimalnega oziroma optimalnega števila aktivnih programov je znan kot problem optimalnega obremenjevanja.
Omenjene strategije je mogoče realizirati s številnimi algoritmi. Še prej definirajmo pojme:
Algoritmi: