Operacijski sistem Windows XP pri realizaciji navideznega pomnilnika uporablja polnjenje na zahtevo z uporabo gruč (angl. clustering).
V shrambi podatkov je gruča najmanjša količina prostora na disku, ki je lahko dodeljena datoteki. Vsi sistemi datotek, ki jih uporablja program Windows, organizirajo trdi disk na osnovi gruč, ki so sestavljene iz enega ali več strnjenih sektorjev. Manjša kot je velikost gruče, bolj učinkovito disk shrani informacije. Če med formatiranjem velikost gruče ni določena, program Windows izbere privzeto, ki je pa odvisna od velikosti nosilca. Te privzete velikosti so izbrane, da zmanjšajo količino izgubljenega prostora in obseg fragmentacije nosilca. Gruča se imenuje tudi dodelitvena enota.
Ta rešitev ob zgrešitvi poleg strani do katere se opravlja dostop v pomnilnik prenese tudi določeno število naslednjih strani.
Za vsak proces je določeno minimalno in maksimalno število strani, ki jih proces lahko ima v glavnem pomnilniku, seveda če je le-tega dovolj. Tipično gre za minimalno 50 oziroma maksimalno 345 strani. Upravljalec navideznega pomnilnika hrani seznam vseh prostih okvirjev. Če ima proces v pomnilniku manj strani, kot mu je to dovoljeno, bo upravljalec izbral enega od prostih okvirjev in vanj prenesel stran. Če pa je proces že zasedel določeno maksimalno število strani v pomnilniku, se izvrši zamenjava ene od strani prisotne v pomnilniku z novo.
Če količina prostega pomnilnika pade pod kritično mejo, sproži sistem preverjanje števila strani, ki jih ima posamezni proces v glavnem pomnilniku. Če je število večje od minimalnega, potem se z algoritmom določene okvirje izprazni. Strani se prenesejo v swap datoteko.