V tem poglavju se naučimo:
Število operacijskih sistemov stalno narašča. Njihove uporabe se večkrat niti ne zavedamo, saj jih uporabljajo že zelo majhne, na videz enostavne naprave. Razdelimo jih lahko v več skupin, pri čemer lahko posamezen operacijski sistem pripada več skupinam.
Starejši operacijski sistemi so bili enoopravilni in/ali enouporabniški. Računalnik je lahko izvajal le en program na enkrat. Če je uporabnik žele preklopiti na drug program, je moral najprej prvega zaključiti. Šele nato je lahko zagnal drugega.
Posebej je na tem mestu potrebno omeniti paketne (batch) operacijske sisteme. Zgodovinsko gledano so to prvi tipi operacijskih sistemov, ki so nastali v 50. letih. Gre za sisteme, ki so opravila izvajali v paketu. Najpogostejše vhodno-izhodni naprave takratnih računalnikov so bile čitalniki in pisalniki kartic, tračne enote in matrični tiskalniki. Tako uporabniki niso neposredno delali z računalnikom. Navadno so pripravljen program, vhodne in kontrolne podatke v obliki luknjanih kartic posredovali operaterju sistema, čigar naloga je bila programe s podobnimi zahtevami združiti v pakete in jih postaviti v izvajanje. Operacijski sistem je bil precej enostaven, njegova glavna nalova je bilo avtomatski preklop na drug program, ko se je prvi zaključil. Uporabnik je kot rezultat izvajanja programa po določenem (daljšem) času dobil izpisane rezultate ali izpis stanja registrov ob morebitni napaki.
Glavni značilnosti enouporabniških sistemov sta:
Tipični predstavnik te skupine operacijski sistem je MS DOS
Glavna slabost enoopravilnih operacijskih sistemov je slaba izkoriščenost računalniških virov. Medtem, ko se je na primer vršil proces tiskanja, je procesor bil le minimalno obremenjen. Da bi odpravili to slabost so enoopravilne sisteme nadgradili s sistemom SPOOL-ing (simultaneous peripheral operation online – sočasno delovanje procesorja in vhodno-izhodni naprav). Ta sistem uporabljajo danes predvsem tiskalniki – gre za simuliranje posegov do počasnejših naprav s posegi do hitrejših (čeprav program misli, da tiska, dejansko piše na disk).
Sistemi so postali večuporabniški, torej se je pojavila potreba po preverjanju uporabnikov in vodenje evidence o uporabniških imenih, geslih in pravicah. Hkrati je bilo potrebno tudi zaščititi uporabniške programe in podatke.
S pojavom večopravilnosti je operacijskemu sistemu bila naloženo upravljanje in rezervacija pomnilnika, razvrščanje procesov in komunikacija med njimi, dodeljevanje virov, rokovanje s podatki – datotečnim sistemom itd.
Operacijski sitem je moral biti sposoben vsakemu opravilu nameniti določen čas – tu se je uporabljala tehnika časovnih rezin (time-sharing operacijski sistem) – vsako opravilo je imelo na voljo določen del procesorskega časa. Večuporabniški operacijski sistem so pogosto tudi večprocesorski (paralelni) – sposobni dela z več procesorji hkrati. Tu je nevarnost nastopa konfliktnih (smrtnih objemov) situacij med procesi še bolj prisotna.
Sprotni operacijski sistem
Pri nekaterih računalniških sitemih je zelo pomembno, da se neko opravilo opravi v točno določenem času. Tu splošnonamenski operacijski sistem ne morejo opraviti dela, zato so bili razviti posebni operacijski sistemi npr. TRON.
Razlika med sprotnimi (real time) in interaktivnimi operacijski sistem je v času odziva. Medtem, ko je pri sprotnih operacijski sistem čas za vsako opravilo natančno določen, se pri interaktivnih operacijski sistem pričakuje takojšen odziv s stališča končnega uporabnika (to je v doglednjem času).
Porazdeljeni operacijski sistem nadzira in usmerja delovanje več računalnikov povezanih v mreži, običajno streže več uporabnikom. Več razlogov govori v prid porazdeljenim sistemom: skupna raba virov, večja računska moč, zanesljivost sistema, transparentnost komunikacijskega sistema. Končnemu uporabniku tako ni potrebno vedeti, na katerem računalniku se vrši njegov program in kje dejansko so shranjeni njegovi podatki.
Omrežni operacijski sistem za razliko od porazdeljenega nadzira delovanje samo enega računalnika, lahko pa svoje vire da na razpolago drugim računalnikom povezanim v mrežo. Gre torej samo za manjšo stopnjo integracije funkcij operacijski sistem Zgodovinski pogled na pojav posameznih operacijskih sistemov in novih tehnologij pri posameznih sistemih podaja slika 1.