Klasični načini implementacije trajnosti

Na nivoju operacijskega sistema je datoteka le zaporedje zlogov. Iz navedenega dejstva izhajajo naslednje posledice:

Programi za obdelavo podatkov morajo poznati strukturo podatkov - struktura podatkov je zapisana v kodi programa.
Operacijski sistem ne pozna strukture datotek in zato ne more preprečiti morebitne napake med podatki.
Vse zaščite in druge omejitve morajo biti realizirane znotraj programa!
Če več programov oziroma uporabnikov sočasno uporablja eno datoteko, je potrebno programsko zagotoviti zaščito podatkov (in to v vseh programih, ki delajo s podatki).

Premislite, kaj so slabosti 'klasičnega' načina shranjevanja podatkov v datotekah?

Slabosti ‘klasičnih’ sistemov

Časovno požrešna metoda razvoja programske opreme (veliko programiranja).
Ni podpore 'ad hoc' poizvedbam.
Obstajajo izolirani ‘otoki’ informacij (primer: ločene datoteke po različnih oddelkih podjetja).
Obstaja močna odvisnost med podatki in programi (sprememba strukture datoteke zahteva tudi spremembo vseh programov, ki jo uporabljajo).
Obstaja možnost večkratnega zapisovanja istih podatkov. To je t.i. nenadzorovana redundanca podatkov. Pri dodajanju, spreminjanju in brisanju podatkov pogosto prihaja do anomalij med podatki.
Zaradi pomanjkanje kontrole nad podatki lahko prihaja do nekonsistence (neskladnosti) med podatki.
Podatki, shranjeni s pomočjo ene aplikacije, ne morejo biti obdelani s strani druge aplikacije (zaradi nekompatibilnosti formatov).