Leta 1970 je Edgar F. 'Ted' Codd predstavi koncept relacijskega podatkovnega modela
Bistvo modela:
PB se uporabnikom predstavi kot množica podatkov, ki so organizirani v tabelah;
uporabniki relacijskega sistema se ne obremenjujejo s strukturo shranjevanja;
striktno ločevanje med logičnim in fizičnim pogledom na podatke.
Za tabele Codd vpelje naziv relacija.
Poizvedbe se podajo v visoko-nivojskih jezikih. S te se doseže večja učinkovitost programerjev.
Posledica uvedbe relacijskega modela podatkov: razvili so zmogljiv deklarativni jezik, namenjen delu s podatkovno bazo imenovan Structured Query Language.
Glavni razvijalci sistemov za upravljanje z relacijsko PB so podejtje IBM in različne univerze.
Komercialne uspešnice:
INGRES, ki je bil razvit na University of California, Barkley in
System R (ki je pozneje prerasel v DB2), razvit v IBM San Jose laboratorijih.
V 80-ih letih relacijski model postane osrednji in najbolj razširjen model podatkov
Še danes (v poslovnem okolju) prevladujejo podatkovne baze, ki temeljijo na relacijskem modelu.
80. leta zaznamuje razvoj porazdeljenih podatkovnih baz.
3. obdobje - objektno relacijski in objektni podatkovni model
Obdobje se začne na začetku 90. let.
Dodana je podpora objektom - pogled podatkov v PB hranimo tudi metode (postopke) za delo s podatki.
Uporaba novih modelov sega na specializirana področja, ki zahtevajo procesiranje zelo kompleksnih podatkov.
Aplikacije za delo s PB so se razširile tudi na področje svetovnega spleta in e-poslovanja.
Uvajajo se novi standardi za beleženje podatkov, kot je to XML (eXtended Markup Language). ML je le za nov način beleženja (zapisovanja) podatkov - to NI podatkovni model
Avtorji: Tea Lončarić , Andreja Vehovec, Marko Kastelic , David Drofenik, Saša Divjak, Alenka Kavčič , Matija Marolt, Marko Privošnik , Milan Podbršček, Janko Harej, Andrej Florjančič