Fizična organizacija podatkov

Fizična organizacija podatkov opredeljuje razpored zapisov v datoteki (zapis = vrstica tabele). Poznamo:

zapise spremenljivega formata
- število in tip zapisov ni vnaprej znan
- rredko pri PB, saj konceptualna in notranja shema narekujeta format zapisa
- nanaša (pojavlja) se pri pol-strukturiranih podatkih kot je XML (znotraj zapisov je zajet tudi format zapisa, t.i. ‘self describing’ data)
zapise nepsremenljivega (fiksnega) formata (naš fokus!)
- format zapisa je znan vnaprej (zapisan je v notranji shemi)
- ločimo:
  - zapise, ki imajo polja fiksne dolžine in
  - zapise, ki imajo polja spremenljive dolžine.

Izhodišče: logična datoteka je množica logičnih zapisov istega tipa.

Zapis – skupina podatkovnih elementov, s katerimi opišemo posamezno dejstvo. Podatkovni element - najmanjši del podatkov, ki ga ne moremo razstaviti na dva ali več delov, ne da bi pri tem izgubili pomen (ime, datum rojstva, ..).

Istovrstna dejstva predstavljamo z enako oblikovanimi zapisi, ki pripadajo določenemu tipu zapisa Tip zapisa – formalizem, ki ga moramo poznati pri branju in oblikovanju zapisov; s tipom zapisa predstavimo:

strukturo zapisa (kateri podatkovni el. sestavljajo zapis)
vrsto in obliko podatkovnih elementov, ki sestavljajo zapise (kakšni so podatkovni elementi, ki sestavljajo zapis).

Delitev logičnih zapisov glede na strukturo:

zapisi nespremenljive dolžine – primer: rojstni podatki
zapisi spremenljive dolžine - dopustno je ponavljanje posameznih podatkovnih elementov (denimo ponavljanje opravljanja izpitov). V enem zapisu lahko predstavimo več dejstev hkrati – primer: podatki o opravljanju izpitov.

Ključ zapisa je podatkovni element(i), na osnovi katerega je možna enolična identifikacija posameznih zapisov. Poznamo dve vrsti ključev:

razločevalni (v datoteki ne smeta obstajati dva zapisa z enako vrednostjo ključa: EMŠO, davčna številka) in
nerazločevalni (priimek).