Doseg in življenjska doba

 

 

ŽIVLJENSKA DOBA SPREMENLJIVKE (”lifetime”):

čas med njeno rezervacijo in sprostitvijo

 

 

DOSEG SPREMENLJIVKE (”scope”):

tisti del programa kjer spremenljivko lahko uporabljamo

 

 

 

 

LOKALNA SPREMENLJIVKA :

spremenljivka ima doseg in življensko dobo od mesta definicije do konca bloka, v katerem je definirana

 

 

GLOBALNA SPREMENLJIVKA:

spremenljivka je globalna, če je definirana izven bloka funkcije

 

Primer prekrivanja spremenljivke

 

{

  int i=2;

  i=i+1;

  {

    int i=4;

    i=i+1;

  }

  i=i+1;

}

 

 

 

Vrste spremenljivk

 

v C++ imamo dve vrsti spremenljivk (lokalne in globalne)

        če je spremenljivka redefinirana znotraj bloka, potem je lokalna znotraj bloka

• če je spremenljivka definirana pred funkcijami, je globalna
• če je spremenljivka definirana v funkciji, je lokalna za to funkcijo
• če spremenljivko  vstavimo s predprocesorsko direktivo #include v funkcijo, je lokalna za funkcijo
• scope resolution operator ( :: ) – vstavimo ga, če želimo dostopati do globalne spremenljivke v funkciji, ki ima  isto ime, kot lokalna spremenljivka v funkciji

 

Določila za življensko  dobo

 

auto- ko pridemo v blok in naletimo na deklaracijo, se prostor alocira, ko izstopimo iz bloka, se prostor sprosti (to je

privzet način delovanja)

 

auto int a,b,c;

 

register - ko vstopimo v blok, se prostor rezervira v CPE (tako pohitrimo izvajanje)

 

for (register int i=0; …

 

extern - spremenljivke napravimo vidne v vseh prevajalnikenotah. Če uporabimo to določilo, ni potrebno uporabiti direktive #include

               extern int stevec;

               extern double izr(double x);

static - lokalne spremenljivke, ki imajo določilo static, se ohranijo, ko se funkcija konča;

         - globalne spremenljivke ali funkcije, ki so definirane s static, so vidne samo znotraj te datoteke (modula). Na ta način skrijemo takšne spremenljivke ali funkcije, pred uporabo od zunaj. 

const - če dodamo const, to pomeni, da ima spremenljivka

             konstantno vrednost.  

 

Poglejmo si naslednji primer:

#include <iostream>
using namespace std;
 
void a(void);   // funkcijski prototip
void b(void);   //     "

void c(void);   //     "
int x = 1;      // globalna spremenljivka

int main() {
   int x = 5;   // lokalna spremenljivka v main
  cout << "lokalna sprem. x v zunanjem bloku "<< "v main je " << x << endl;
   {  // novi blok -> novi doseg

      int x = 7;
      cout << "lokalna sprem. x v notranjem bloku "<< "v main je " << x << endl;
   }  // konec bloka in dosega

   cout << "lokalna sprem. x v zunanjem bloku "<< "v main je " << x << endl;
   a();         // a vsebuje automaticno lokalno spremenljivko x

   b();         // b vsebuje staticno lokalno x
   c();         // c uporablja globalno x
   a();         // a reinicializira automaticno lokalno spremenljivko x
   b();         // staticna lokala sprem. x ohrani prejsnjo vrednost

   c();         // globalna sprem. x tudi ohrani svojo vrednost
   cout << "lokalna sprem. x v main je " << x << endl;

   system("pause");
   return 0;
}
  
void a(void)
{

   int x = 25;  // inicializirana vsakokrat, ko je funkcija a poklicana

   cout << endl << "lokalna sprem. x v funkciji a"

        << " je " << x << " po vstopu v a" << endl; 
   ++x;
   cout << endl << "globalna sprem. x v funkciji a"

        << " je " << ::x << " po vstopu v a" 
        <<    endl; 
   cout << endl << "lokalna sprem. x v funkciji a"

        << " je " << x << " pred izstopom iz a"
        << endl; 
}
 
void b(void)
{

    static int x = 50;  // staticna inicializacija samo pri prvem klicu
                          // funkcije b
   cout << endl << " lokalna staticna sprem. x"

        << "je " << x << " pri vstopu v b" << endl;
    ++x;
   cout  << " lokalna staticna sprem. x je " << x 
         << " pri izstopu iz b" << endl;
}
  
void c(void)
{ 
   cout << endl << " globalna sprem. x je "               << x 
          << " pri vstopu v c " << endl;

   x *= 10;
   cout << " globalna sprem. x je " << x

          << " pri izstopu iz c " << endl;
}