Pri našem predmetu bomo programirali v jeziku C ++. To je objektni programski jezik. Programi, ki so pisani v teh jezikih, imajo vse lastnosti proceduralnih jezikov, dodatno pa uporabljajo še objekte. Objekti so svežnji podatkov in podprogramov. S pomočjo objektov običajno modeliramo elemente iz realnega sveta (npr. bančni račun, naročilnico, študenta, profesorja …). Vsak objekt ima stanje (trenutne vrednosti spremenljivk), identifikator (enolično določeno številko) in obnašanje (množico operacij, ki jih lahko izvajamo nad objektom). Objekti so zgrajeni po predlogah, ki jih imenujemo razredi. V razredu opišemo kakšne podatke (lastnosti) bodo imeli objekti ter katere operacije (metode) lahko izvajamo nad temi objekti.
Programe sestavljamo s pomočjo funkcij in razredov. Funkcije so podprogrami, ki jim podamo vhodne podatke, vrnejo pa izhodne rezultate. Če v programu na različnih mestih potrebujemo zaporedje enakih ali podobnih stavkov, lahko te stavke zapišemo v funkcijo, na tistih mestih v programu, kjer te stavke potrebujemo, pa pokličemo to funkcijo. Funkcija torej združuje skupino stavkov, ki ji damo skupno ime. Tako skupino lahko po potrebi tudi večkrat pokličemo. Vsak program v jeziku C++ mora vsebovati funkcijo main, ki proži njegovo izvajanje.
V programih lahko uporabljamo objekte. Objektom pošiljamo sporočila. V večini primerov so sporočila klici metod objekta.
Poglejmo si primer enostavnega programa v jeziku C++:
// Prvi program v C++ - KOMENTAR
#include <iostream> // - Direktiva preprocesorju
using namespace std; // - Uporabljali bomo razrede iz knjižnice std
int main() // - Glavna funkcija
{ // - Začetek bloka
cout << "Moj prvi program v C++";
return 0;
} // - Konec bloka
Prva vrstica predstavlja komentar. Komentarje prevajalnik ignorira, služijo vam le za lažje razumevanje vaših spletnih strani. Poznamo vrstični komentar, ki se začne z // in večvrstični komentar, ki se začne z /* in konča z */. Pri večvrstičnem komentarju moramo paziti, da ta komentar zaključimo. V programskem kodu uporabljajte komentarje za opis vhodov, izhodov in delovanja funkcij, pogojev v odločitvenih stavkih in daljših zaporedij stavkov. Vaše programe boste lažje sami popravljali, razumljivejši pa bodo tudi vašim kolegom, ki bodo za vami prevzeli vzdrževanje programov.
Stavek #include <iostream> pove preprocesorju, da naj vključi na začetek tega programa razrede, ki omogočajo izpis podatkov na zaslon (potrebovali jih bomo pri izvedbi stavka cout). Preden program prevedemo, mora preprocesor vključiti ustrezne razrede.
Stavek using namespaces std pove, da bomo uporabljali imenski prostor (angl. namespace) std. Imenski prostor opisuje del pomnilnika, v katerem imamo definirane te razrede v času izvajanja. Ko bom obravnaval doseg in življensko dobo funkcij, bom imenske prostore podrobneje razložil.
Stavek int main() definira glavno funkcijo. Funkcija nima vhodnih argumentov, vrne pa celo število. V primeru, da se program uspešno konča vrne vrednost 0. Če se program ne konča uspešno, pa vrne vrednost, ki pojasnuje napako, katera se je pripetila med njegovim izvajanjem.
Vsaka funkcija ima začetek in konec, ki ju predstavljata znaka "{" in "}" . Ta znaka uporabljamo tudi znotraj funkcij za označitev delov programske kode, ki predstavljajo blok ukazov, ki se morajo izvesti eden za drugim (npr. pri stavkih if, for while ali switch).
Metoda cout izpiše miz znakov "Moj prvi program v C++". Metoda je definirana znoraj razreda iostream, ki ga boste spoznali pri predmetu Načrtovasnje in razvoj programskih aplikacij.
Stavek return 0 se izvede, če se je program uspešno izvedel. Stavek preko izhodnega rezultata funkcije main vrne operacijskemu sistemu, ki je sprožil njeno izvajanje, vrednost 0.