SPREMENLJIVKE

Enostaven program

Napišite program, ki sešteje števila 2, 4 in 5.

main ()
{ 
2+4+5;
}

Ta program lahko zapišemo na različne načine:

main (){ 2+4+5;}

ali

main (){
2+4+5;
}

ali

main ()
{ 

2+4+5;
}

Kako izboljšati naš program?

Dodamo izpis rezultata seštevanja:

#include <iostream>
using namespace std;

void main()
{ cout << "Rezultat seštevanja 2 + 4 + 5 je: " << 2+4+5   <<endl;

Program še zmeraj ni splošen, zato potrebujemo spremenljivke, ki nam hranijo vrednosti! Manjka tudi vnos podatkov.

Kaj so Spremenljivke?

V prejšnjih podpoglavjih smo spoznali, da računalnik uporabljamo za pohitritev ali poenostavitev izvajanja naših  opravil. Računalnik lahko reši naš problem tako, da izvede ustrezen računalniški program. Programu moramo preko tipkovnice posredovati vhodne podatke (npr. natipkamo besedilo, ki ga urejamo). Podatke računalnik shrani v svoj pomnilnik, da jih lahko njegovi programi uporabijo pri izvedbi naših opravil. Prav tako računalnik med izvajanjem programov v svoj pomnilnik shranjuje vmesne rezultate.  Rezultate procesiranja izpisuje  na zaslon, tako, da jih vzame iz pomnilnika in pošlje grafični kartici, ki poskrbi, da se izpišejo. Za vsak podatek, ki ga računalnik procesira, torej potrebujemo del pomnilnika, v katerem je ta podatek shranjen. Ker si razvijalec programa težko zapomni na kateri pomnilniški lokaciji je podatek shranjen, lahko vsak podatek v programskih jezikih poimenujemo z enoumno določenim imenom. Tako poimenovanemu podatku pravimo spremenljivka.

Spremenljivka je programerjevo ime za neko vrednost v programu. Ko v spremenljivko shranimo vrednost, jo lahko uporabimo poljubno mnogokrat, dokler v isto spremenljivko ne zapišemo druge vrednosti. S tem izgubimo vrednost, ki je bila v spremenljivki zapisana prej.  Ime spremenljivke je lahko sestavljeno iz poljubnih črk, števk, ter znaka “_”, pri čemer prvi znak imena ne sme biti števka.

C++ ločuje pri zapisu identifikatorjev (imena spremenljivk, imena konstant, imena funkcij) med malimi in velikimi črkami, zato so imena stevilo, Stevilo in STEVILO imena treh različnih spremenljivk. Običajno pišemo imena spremenljivk z malimi črkami, če pa je ime sestavljeno iz več besed, jih napišemo skupaj (ime spremenljivke ne sme vsebovati presledka) in med besedami dodamo na mesto presledkov znak “_”. Primera imen takšnih spremenljivk sta  stevilo_znakov ali barva_avtomobila. Druga možnost je, da namesto presledkov pišemo besede skupaj in vsako naslednjo besedo, razen prve, pišemo z veliko začetnico, na primer steviloZnakov ali barvaAvtomobila. Priporočljivo je uporabljati en sam način.

Pred prvo uporabo je potrebno spremenljivko deklarirati. To storimo tako da najprej napišemo podatkovni tip, nato pa seznam spremenljivk tega tipa. Podatkovni tip nam pove kakšno zalogo vrednosti bo imela ta spremenljivka (int pomeni celo število, floar realno število itd.). Več o podatkovnih tipih boste izvedeli v naslednjih poglavjih.

Primer deklaracije spremenljivk a, b in c je:

    int a,b,c;

Za vsako izmed spremenljivk a, b in c se ob deklaraciji rezervira prostor v pomnilniku. Pomnilniških lokacij ob rezervaciji prostora v pomnilniku izvajalnik jezika C++ ne inicializira. Če spremenljivki ob deklaraciji ne priredite vrednosti, dobi  vrednost, ki jo je imela zanjo rezervirana pomnilniška lokacija pred njeno deklaracijo .

Na sliki so prikazane štiri lastnosti spremenljivk.  Na desni strani je prikazana deklaracija spremenljivke (int a;). V našem primeru a pomeni programerjevo ime te spremenljivke, int pa podatkovni tip te spremenljivke. Programer se lahko v programu poljubnokrat sklicuje na to spremenljivko. Ker je ob deklaraciji definiral, da je naša spremenljivka celo število (uporabil je rezervirano besedo int), lahko uporablja to spremenljivko samo za podatke, ki so celoštevilčni. Če vnese ali priredi tej spremenljivki podatek drugega podatkovnega tipa, izvajalnik C++ programov ta podatek predtvori v celo število. Na levi strani slike je prikazan del pomnilnika, v katerem se rezervira prostor za spremenljivko. V našem primeru ima spremenljivka rezerviran prostor na pomnilniški lokaciji 224. V jeziku C++' dobimo vrednost pomnilniške lokacije, če vpišemo pred spremenljivko znak & (v našem prmeru &a). Na pomnilniški lokaciji je v našem primeru shranjena  vrednost 14. Če želimo v programu izpisatiti ali prirediti to vrednost, se nanjo skliciujemo z imenom spremenljivke (v našem primeru uporabimo a).

Spremenljivka ima torej naslednje lastnosti:

• ime spremenljivke,
• podatkovni tip,
• naslov pomnilniške lokacije, kjer je spremenljivka shranjena in
• vrednost.

Spremenljivko lahko ob deklaraciji  inicializiramo. tako da uporabimo prireditveni stavek, ki priredi vrednost spremenljivki. Če spremenljivki ne priredimo začetne vrednosti, dobi  vrednost, ki je času deklaracije na pomnilniški lokaciji rezervirani zanjo.  

Spremenljivki lahko priredimo vrednost s prireditvenim stavkom:

a= 15;

Ali ob deklaraciji izvedemo inicializacijo:

int a =15;

Spremenljivki lahko priredimo tudi vrednost aritmetičnega izraza:

a = d * f – l;

    int  a = 2*5;