Domain Name System

Ko je internet prerasel datoteke HOSTS, je prerasel tudi ozek imenski prostor, ki ga je uporabljala datoteka. V internetu je bilo preveč sistemov, da bi vsakemu od njih določili svoje ime. Da bi se izognili temu problemu, so TCP/IP razvijalci oblikovali Domain Name System (DNS), ki administratorjem omogoča, da hierarhično določijo imena računalnikom, ki so v omrežju, in ta imena pretvorijo v naslov IP. DNS je definiran v dveh dokumentih IETF: RCF 1034, imena domen – koncept in oprema, in RCF 1035, imena domen – implementacija in specifikacija. Obstaja še veliko RCF, ki nudijo nadgradnjo in širitev DNS.

Kadarkoli uporabimo DNS ime določenega TCP/IP računalnika, na primer, ko v brskalnik na primer vtipkamo www.s–sers.mb.edus.si, delovna postaja izvede postopek pretvorbe imena, preden pošlje zahtevo na ciljni strežnik. Če pogledamo dovolj hitro, lahko za delček sekunde vidimo sporočilo o statusu, ki dokazuje pretvorbo imena. Pri izvedbi pretvorbe imena gostiteljski računalnik pošlje sporočilo, ki vsebuje ime, DNS strežniku, katerega naslov je specificiran kot del imena gostiteljeve konfiguracije TCP/IP. Implementacija gostiteljevega DNS, ki se nahaja v vsakem računalniku TCP/IP, se imenuje odjemalec (angl. resolver). DNS strežnik določi naslov IP, povezan z imenom, ki ga zahteva odjemalec, in ga vrne gostitelju. Po tem lahko gostitelj pošlje svoje originalno sporočilo na želen cilj, tako da uporabi naslov IP cilja.

DNS sestavlja več slojev imen

Da bi razumeli, kako naš lokalni DNS strežnik pridobiva naslove IP, ki mu jih pošlje naš računalnik, je treba razumeti strukturo DNS imen. Primarni element DNS je njegov hierarhični imenski prostor, ki identificira računalnike s pomočjo imen, ki so sestavljena iz treh ali več besed, ločenih s piko. DNS ime računalnika je sestavljeno iz imena gostitelja in imena domene. Ime domene, ki je sestavljeno iz dveh ali več besed, služi kot identifikacija za mrežo ali organizacijo, ime gostitelja pa identificira določen računalnik v tej mreži ali organizaciji. V imenu www.s–sers.mb.edus.si je www ime določenega računalnika v domeni s-sers.mb.edus.si.

Imena domen morajo biti registrirana pri organizaciji, ki je odgovorna, da se imena domen ne podvajajo. DNS imena beremo od desne proti levi, pri čemer beseda na skrajni desni predstavlja vrh domenske hierarhije. si v imenu s–sers.mb.edus.si torej predstavlja glavni – prvi domenski nivo. Prvotnistandardi DNS so določili osem glavnih domenskih nivojev: com, edu, gov, mil, net, org, int in arpa. Vse te domene so mišljene za uporabo na računalnikih različnih vrst organizacij, edu je za ameriške izobraževalne ustanove, mil za ameriško vojsko. Domena arpa je določena za obratno rabo, pretvorbo naslovov IP v domenska imena.

Danes so ob teh osmih domenah v rabi še številne druge domene prvega nivoja, ki predstavljajo imena držav. Te mednarodne domene prvega nivoja imajo samo dve črki po standardu ISO. Za Nemčijo je domena de, za Francijo je fr, za Slovenijo si, za Tuvalu tv, za Evropo eu. V zadnjih letih vpeljujejo druga imen glavnega domenskega nivoja, določenih za posebne namene, na primer info, biz, musesum, aero...

Registrator, odgovoren za eno ali več domen prvega nivoja, nam lahko znotraj domene prvega nivoja registrira domeno drugega nivoja. Domene prvega nivoja gov in mil sta omejeni za rabo ameriške vlade in ameriške vojske, pri registratorjih domen com, org in net pa lahko vsak registrira svoje ime.

Po tem, ko si je posameznik ali organizacija registrirala domensko ime, si lahko oblikuje toliko gostiteljev ali poddomen, kolikor želi. V polnem imenu beseda na skrajni levi predstavlja gostitelja, ostala imena v desno smer pa identificirajo domeno. Lastnik domene s-sers.mb.edus.si lahko kreira poljubno število poddomen, kot je na primer odrasli.s-sers.mb.edus.si, in poljubno število gostiteljev v vsaki od poddomen, kot je npr. obvestila.dijaki.s-sers.mb.edus.si. Ta dvostopenjski administrativni dogovor je enak kot pri naslovih IP.

Registracija domenskih imen in velik posel

S povečano komercializacijo interneta je postala registracija domenskih imen dobičkonosen posel, s tem pa tudi predmet pravnih sporov. Popularna domenska imena prodajajo za milijone dolarjev, ali jih prodajajo propadla podjetja, ki imen več ne potrebujejo, ali napredno misleči podjetniki, ki so imena registrirali še pred razcvetom interneta. Obstajajo primeri velikih korporacij, ki so vložile tožbe za črtanje določenih domenskih imen drugih prijaviteljev, ker so ti imeli isto ime kot korporacija tožnika. Registracija domen je uporabljena tudi pri brezvestni poslovni praksi. Lastniki korporacije npr. registrirajo domene, ki vsebujejo ime njihovih tekmecev, tako da so morebitne stranke, ko iščejo spletno mesto konkurence, preusmerjene na spletno mesto te korporacije. Ta čas sodišča še vedno premlevajo pravna vprašanja, ki zadevajo internet.

Narava porazdelitve administrativnega dela med centralnim telesom in posameznim prijaviteljem omogoča ažuriranje DNS imenskega prostora. Na internetu je danes tisoče domen, in milijone gostiteljev znotraj teh domen. Če bi poskušali ustvariti centralni register, bi to zahtevalo ogromno vloženega dela in zmogljivo tehnologijo. Zaradi tega je odgovornost za vzdrževanje DNS imenskega prostora porazdeljena med strežnike in administratorje v celotnem internetu. Omembe vredno je dejstvo, da sistem, ki je bil oblikovan v času, ko internet ni obsegal niti tisočinko sedanje velikosti, dobro deluje, čeprav je razširjenost interneta presegla najdrznejša pričakovanja svojih začetnikov.