Orodje za PING

Ping je ena najosnovnejših funkcij TCP/IP in ga vsebuje večina orodij TCP/IP na različnih platformah, Windows, Linux, MacOS niso izjeme. V večini primerov je orodje ping v obliki ukazne vrstice (čeprav vključuje nekatere izvedbe z grafičnim vmesnikom). Ping se uporablja predvsem za dva namena:

• ugotoviti ali lahko dosežemo naslovnika,
• ugotoviti ali se naslovnik odziva.

Sintaksa ukaza je sledeča:

ping gostiteljevo ime ali naslov IP

Če preverjamo katerokoli postajo, ki ima naslov IP, se ICMP, ki je del TCP/IP, odzove na zahtevo. Ta test z ICMP in odgovor izgleda nekako takole:

Uporaba orodja ping

Kadar dobimo odgovor od postaje (v tem primeru 194.249.61.138), vemo da je gostitelj dosegljiv in da se odziva na osnovne zahteve protokola IP. Če do istega naslova ne moremo dostopati z drugo aplikacijo, na primer s spletnim brskalnikom, lahko iz tega sklepamo, da je cilj dosegljiv in je napaka nekje drugje (na primer napaka v aplikaciji).

Večina različic ping deluje po istem principu, seveda je nekaj opcij, s katerimi lahko natančno določimo na primer: število poslanih paketov, kako velik je poslani paket in drugo. Če uporabljamo operacijske siseme Windows, lahko za pomoč ukazu ping uporabimo stikalo–?. Prikažejo se možnosti, ki jih lahko uporabimo:

ping –?

Tabela najpogostejših stikal ukaza v okolju Windows za orodje za ping.

Ukaz	Opis
–?	Prikaže seznam možnosti ki jih lahko uporabite pri pingu.
–a	Razrepitev naslovov v imena gostiteljev
–n #	Število zahtev odmeva, ki bodo poslani.
–t	Preverjanje dosegljivosti navedenega gostitelja do prekinitve. Za prikaz statistik in nadaljevanje – pritisnemo Ctrl–Break. Za prekinitev – pritisnemo Ctrl–C.
–r #	Zapisovanje smeri za štetje preskokov

Uporaba orodja ping za lokalni vmesnik

S pinganjem lokalnega omrežnega vmesnika lahko preverimo pravilno namestitev protokolnega skladaTCP/IP. V ukaznem oknu vpišemo:

ping 127.0.0.1

ali

ping localhost

Oba načina sta enakovredna (Zakaj? Poglejte vsebino datoteke hosts in opis v ustrezni lekciji).