Kaj se bomo v tem poglavju naučili
Spoznali bomo osnovne principe serijskega prenosa podatkov, sinhronizacijo med oddajnikom in sprejemnikom ter zgradbo podatkovnega okvirja.
Serijski prenos podatkov je prenos, pri katerem se biti podatka in morebitni dodatni biti prenašajo po eni (isti) podatkovni liniji, bit za bitom.
Prednost serijskega prenosa podatkov je majhno število potrebnih vodnikov, možnost prenosa po samo eni podatkovni liniji, npr.optični. Neposreden učinek je prihranek pri ožičenju. Še pomembnejša pa je manjša občutljivost na motnje, kar omogoča zanesljivejše prenose tudi na večjih razdaljah.
Slabost serijskega prenosa je manjša hitrost prenosa, saj se v enem taktu prenese tipično le en bit podatka*. Opisana slabost ni tako huda, saj serijski prenosi zmorejo zanesljivo delovati pri hitrejšem taktu in s tem v veliki meri nadomestijo ali celo presežejo kapaciteto paralelnega prenosa. Lep primer so »serijski diski«, pri katerih se podatki k in od matične plošče prenašajo v serijski obliki namesto paralelni.
Podrobnost za natančne: pri fazno moduliranih signalih lahko s posameznim »faznim skokom" prenesemo tudi več bitov naenkrat, npr. 2, 3 ali 4 bite, v kombinaciji z amplitudno modulacijo pa še več. Ti načini se uporabljajo na primer pri analognih modemih.
Primeri serijskih prenosov podatkov:
Avtorji: Tea Lončarić , Andreja Vehovec, Marko Kastelic , David Drofenik, Saša Divjak, Alenka Kavčič , Matija Marolt, Marko Privošnik, Milan Podbršček, Janko Harej, Andrej Florjančič