Primer podatkovnega okvirja znaka
Ko sprejemnik zazna začetni bit (an. start bit), ve, da prihaja nov podatek. Zato sproži svojo uro (takt) z nastavljeno hitrostjo (baudrate). Ko se na liniji napetost spreminja v taktu oddajnika, jo sprejemnik bere z istim taktom in prebre dogovorjeno število bitov (visokih in nizkih stanj). Po izteku zaključnega bita, se sprejemnik postavi v stanje pripravljenosti in čaka na naslednji znak. Natančneje: na naslednji začetni bit.
Omenimo še dokaj razširjeni pravili:
Podrobnosti: Izkoristek podatkovnega okvirja
Slaba lastnost asinhronega serijskega prenosa so dodatni biti, ki spremljajo podatkovne bite: začetni bit, bit parnosti in končni bit, ki lahko skupaj predstavljajo okoli 30% okvirja in s tem časa, ki se potroši za pošiljanje enega znaka. Zaradi dodatnih bitov se čas za prenos znaka podaljša. Izkoristek časa je s tem zelo slab. Pri daljši sporočilih, dolgih več sto znakov, je izkoristek še vedno enak (torej slab), saj je vsak od znakov opremljen z istimi dodatnimi biti.
Podrobnosti: Ali morata biti takta na obeh straneh absolutno enaka?
Ali sploh lahko dosežemo, da bosta takta na oddajni in sprejemni strani natanko enaki?
Če se namreč takta oddajnika in sprejemnika minimalno razlikujeta, bo po določenem času sinhronizacija izgubljena in nadaljevanje prenosa nima več smisla.
Rešitev leži v kompromisu: podatkovni paketi naj bodo dovolj kratki, da v času prenosa enega znaka sinhronizem še zdrži. Tako se pri asinhronem prenosu prenašajo znaki. Pri tako kratkih pošiljkah zato ni potrebno zelo precizno ujemanje ur taktov oddajnika in sprejemnika. Sprejemnik pa se ponovno nastavi za vsak znak posebej. Pri daljših podatkovnih okvirjih bi sprejem lahko padel iz sinhronizma. Za daljše okvirje se uporablja sinhroni prenos.
Avtorji: Tea Lončarić , Andreja Vehovec, Marko Kastelic , David Drofenik, Saša Divjak, Alenka Kavčič , Matija Marolt, Marko Privošnik, Milan Podbršček, Janko Harej, Andrej Florjančič