Pri pošiljanju daljšega zaporedja bitov, npr. nekaj tisoč bitov, se morata takta oddajnika in sprejemnika ujemati ves čas prenosa. Ker zdaj prenos traja bistveno dlje, je treba ujemanje taktov zagotoviti drugače kot pri asinhronem prenosu. (Spomnimo se - pri asinhronem prenosu si obe strani nastavita takt na isto vrednost, sprejemnik pa nastavlja (resetira) uro ob vsakem prejetem znaku. )
Ujemanje oddajne in sprejemne frekvence zagotovimo na naslednja načina:
Zaradi enostavnejšega ožičenja je prevladujoč drugi način.
Ko želimo podatke pošiljati bit za bitom, potrebujemo elektronsko vezje, ki zna vsak podatek posredovati bit za bitom. Prednosti in omejitve.
Prvi, preprost, a učinkovit način sinhronizacije, dosežemo z uporabo dodatne linije, po kateri sprejemnik pošilja oddajniku svoj taktni signal. Podatke mu pošilja po podatkovni liniji. Ko oddajnik nima podatkov za pošiljanje, tudi taktni signal miruje - je npr stalno v nizkem stanju.
Prejemnik bere podatke sinhrono s taktnim signalom, običajno ob fronti taktnega signala ali med njegovim npr. visokim stanjem. Obe strani sta tako "sklopljeni" z oddajnikovim taktnim signalom.
Sinhronizacija med oddajnikom in sprejemnikom z dodatno linijo za takt. Takt je tako skupen (enak) za oddajnik in sprejemnik, tudi če se med prenašanjem podatkov spreminja.
Premislimo: če se frekvenca ure na oddajni strani spremeni, se spremeni tudi na sprejemni strani in podatki bodo prebrani pravilno. Če se takt na oddajni strani ustavi, se tudi sprejemnik ustavi (ne bere).
Ta način sinhronizacije je zelo preprost. Uporablja se na krajših razdaljah.
Avtorji: Tea Lončarić , Andreja Vehovec, Marko Kastelic , David Drofenik, Saša Divjak, Alenka Kavčič , Matija Marolt, Marko Privošnik, Milan Podbršček, Janko Harej, Andrej Florjančič