Podrobneje o multipleksu
Pri časovnem multipleksu (TDM - an. Time Division Multiplex) si več naprav deli ČAS dostopa do skupne prenosne poti. Naprave dostopajo do skupne poti v določenem vrstnem redu, vsaka določen čas. Ko je bila na vrsti zadnja naprava, je na vrsti spet prva. Skupno prenosno pot (njeno celotno prenosno kapaciteto) si torej več naprav izmenjuje ciklično.
Prenosna kapaciteta skupne prenosne poti mora biti vsaj tako velika, kot je vsota hitrosti posameznega kanala. Le tako se za posamezno napravo podatki prenašajo navidezno nepretrgano. Če katera od naprav nima vsebine za pošiljanje, je v "njenem" času prenosna pot neizkoriščena. (Slabost popravlja statistični multiplekser. Glej dalje.)
Hitrosti prenašanja pri TDM.
Promet po skupni prenosni poti mora biti enak vsoti posameznih prometov, sicer bi se sporočila na oddajni strani kopičila. Če je na primer na multiplekser priključenih 8 terminalnih naprav, ki pošiljajo s hitrostjo 300 b/s (vsaka), mora multipleksor pošiljati sestavljeno pošiljko s hitrostjo 2400 b/s.
Več multiplekserjev s svojim sestavljenim prometom (vsak) lahko kaskadno povežemo (na enak način kot terminalne naprave) na nadrejeni multipleksor. Pravilo o skupnem prometu (hitrosti prenosa) tudi tu velja.
Statistični multiplekser (STDM - an. Statistical TDM)
Statistični multiplekser (STDM - an. Statistical TDM) upošteva neenakomerno aktivnost pošiljateljev. Nekaj časa je promet lahko zelo majhen, spet nekaj časa večji. Če katera od vhodnih naprav ničesar ne pošilja, se v njenem času pošlje pošiljka naslednje naprave. Zato pa mora imeti vsaka pošiljka tudi informacijo o naslovu, kamor je poslana. Na tak način je skupna prenosna pot dobro izkoriščena, saj so zdaj morebitne »časovne luknje« neaktivnih naprav zapolnjene. Zato je lahko skupna prenosna pot dimenzionirana bolj varčno – za povprečni promet.
Posebna situacija nastopi takrat, ko je promet nadpovprečno velik. Če npr. pošiljajo vse priključene naprave, morajo nekatere pošiljke čakati na »vhodu« skupne prenosne poti, saj skupna prenosna pot ne omogoča maksimalnega prometa. Statistični multiplekser mora imeti na razpolago pomnilnik, kjer začasno počakajo zadržana sporočila. Ko promet pade pod povprečje, se pošiljajo poleg tekočih tudi čakajoča sporočila. Če se je ta vmesni pomnilnik preveč napolnil, se vhodnim napravam začasno prepove pošiljanje nadaljnjih sporočil.
frekvenčnem multipleks
Pri frekvenčnem multipleksu (FDM - an. Frequency Division Multiplex) si več naprav razdeli skupno PASOVNO ŠIRINO prenosne poti. Pasovna širina pomeni območje frekvenc, ki jih prenosna pot lahko prenaša. Vsak par naprav si torej izmenjuje sporočila na svojem (ožjem) frekvenčnem območju, ki ga ima na razpolago ves čas - med prenosom in tudi sicer. Značilen primer je prenos po radijskih zvezah.
Logični kanali so pri frekvenčnem multipleksu med seboj neodvisni. Promet na enem kanalu ne omejuje prometa v drugih kanalih.
Ko naprava nima prometa podatkov, je njen (logični) kanal neizkoriščen. To je slabost frekvenčnega multipleksa.
Valovnodolžinski multipleks
Valovnodolžinski multipleks (an. Wavelength Division Multiplex) pri hitih optičnih prenosih omogoča po istem optičnem vlaknu prenašati več signalov, vsak s svojo valovno dolžino (barvo).
Na sliki je primer takšne naprave ter tabela pogostih "barv" svetlobe za multipleks.
| Tabela najpogostejših valovnih dolžin pri valovnodolžinskem multipleksu | |
| Centralne valovne dolžine (nm) | ustrezne barve |
| 1470 | siva |
| 1490 | viola |
| 1510 | modra |
| 1530 | zelena |
| 1550 | rumena |
| 1570 | oranžna |
| 1590 | rdeča |
| 1610 | rjava |