Kako pogosto moramo posamezno veličino meriti?
To vprašanje je odvisno od hitrosti pojava, ki ga spremljamo in od zahtevane natančnosti posnetka.
Za natančen opis posnetka moramo pojav meriti po naslednjem, matematično podprtem pravilu (teorem o vzorčenju):
Če želimo digitalno predstaviti signal, ki vsebuje komponente s frekvencami do fmax , moramo vzorčiti z vsaj dvakrat tolikšno frekvenco, torej s frekvenco 2 * fmax.
V nasprotnem primeru - pri prenizki frekvenci vzorčenja - dobimo zelo popačeno sliko signala.
Primer:
Zvočni signal, v katerem je (med drugimi toni) najvišji ton s frekvenco 12000 Hz, moramo meriti (vzorčiti) vsaj 24000-krat v sekundi, da lahko originalni zvok iz izmerjenih vrednosti spet natančno rekonstruiramo.
Tonski (frekvenčni) razpon človeškega sluha je ocenjen na območje 20 Hz do 20 000 Hz. Če želimo dobro posneti tudi zvoke z najvišjimi toni, moramo zvočni signal vzorčiti vsaj 2*20000-krat v sekundi. Standardna frekvenca vzorčenja pri zvočnih karticah je 44100 Hz.
Nekatere pojave merimo do večtisočkrat ali tudi milijonkrat v sekundi, druge le na vsakih nekaj minut ali na vsako uro.
Opazovani pojav lahko traja manj kot milisekundo ali pa več mesecev.
Pri velikih hitrosti merjenja (vzorčenja) in daljšem trajanju se hitro nabirajo velike količine podatkov, kar zahteva večje pomnilnike in aritmetično intenzivno obdelavo podatkov.
Avtorji: Tea Lončarić , Andreja Vehovec, Marko Kastelic , David Drofenik, Saša Divjak, Alenka Kavčič , Matija Marolt, Marko Privošnik, Milan Podbršček, Janko Harej, Andrej Florjančič