Cilji:
Periferne naprave računalniškega sistema ne morejo (oz. ne smejo) dostopati do mikroprocesorja neposredno, ampak vsaka preko svojega posebnega vezja.
Perifernih naprav ne moremo priključiti na sistemsko vodilo računalnika iz več razlogov:
Našteta področja nezdružljivosti uredimo s dodatnimi vezji, perifernimi vmesniki (an. Peripherial Interface, Peripherial Adapter). Vsaki periferni napravi pripada svoj, specifičen vmesnik. Poznamo vmesnike za diskovne in disketne pogone, grafične in zvočne vmesnike, serijske in paralelne komunikacijske vmesnike, vmesnike za merjenje in generiranje analognih napetosti in druge.
Zunanje naprave so povezane z MP preko perifernih vmesnikov
Nekateri vmesniki so bolj univerzalni (paralelni, serijski, USB, mrežni ..), nanje priključimo zunanje naprave, ki so za tak vmesnik že ustrezno pripravljene.
Drugi vmesniki pa so bolj specializirani, narejeni za prav določeno vrsto zunanjih naprav. Primer takšnih so vmesniki za zajemanje merilnih podatkov, boljši grafični vmesniki in drugi. V računalniku so vmesniki fizično vgrajeni kot kartica, ki jo vtaknemo v razširitveno režo matične plošče ali pa kot elektronski podsklop, ki je že integriran na matični plošči.
Nekateri vmesniki so bolj univerzalni (paralelni, serijski, USB, mrežni ..), nanje priključimo zunanje naprave, ki so za tak vmesnik že ustrezno pripravljene.
Drugi vmesniki pa so bolj specializirani, narejeni za prav določeno vrsto zunanjih naprav. Primer takšnih so vmesniki za zajemanje merilnih podatkov, boljši grafični vmesniki in drugi. V računalniku so vmesniki fizično vgrajeni kot kartica, ki jo vtaknemo v razširitveno režo matične plošče ali pa kot elektronski podsklop, ki je že integriran na matični plošči.
Avtorji: Tea Lončarić , Andreja Vehovec, Marko Kastelic , David Drofenik, Saša Divjak, Alenka Kavčič , Matija Marolt, Marko Privošnik, Milan Podbršček, Janko Harej, Andrej Florjančič