Na začetku romana, v prvem poglavju, nam pisatelj predstavi Onjegina, ki je bil rojen v Peterburgu obubožanemu posestniku. Vse mu pomenita zunanji blišč in videz, ureja in oblači se po zadnji modi, je kramljač in zabavljač, mojster zapeljevanja žensk. Vse noči hodi po zabavah, dneve prespi, se ure in ure preoblači, notranje pa je prazen. Puškin se spominja njunih pogovorov ob Nevi ponoči in poudarja njuno različnost.
Res pa se zbližata, ker oba mine strast. Vendar Onjeginu najprej umre oče, čigar premoženje zapusti upnikom, potem pa še stric, po katerem pa bogato deduje, tako da se njune poti ločijo.
Prisluhni avtorjevi predstavitvi Onjegina.
Truden od hrupa in plesišča ter jutro v noč spreminjajoč, je naš otrok zabav in blišča spal v blagem mraku sanjajoč. Popoldne, ko se pač predrami, ga spet življenje to zamami in pustno, pisano bo šlo kot dan za dnem, noč za nočjo. No, pa je srečen bil Jevgenij, takole prost, ko rosa mlad, vsak dan deležen vseh naslad in zmag bleščečih, dragocenih? In ali je vihrav ostal ob teh gostijah čil in zdrav? |
Ne, zgodaj so mu čustva umrla, uprl se mu je šum sveta, za dneve le dekleta vdrla gospodujoč so mu v duha. Izdajstvo ga je izučilo, prijateljstvo ga je minilo, ni šlo, da vsak dan neutrudljiv s šampanjcem bi zalival bil beefsteaks in strassburške kolače in da z bolečo bi glavo še duhovičil s tem in s to. Čeprav na moč vzkipljiv drugače, ni maral zadnje čase več za boje na smodnik in meč. |
(v prevodu Mileta Klopčiča) |
Kaj razbereš iz teh verzov o Jevgeniju? Kakšen je?
V tem odlomku pisatelj tudi poimenuje bolezen spleen, ki je oznaka za duševno pobitost, tesnobo, dolgčas, nerazpoloženje.