Če skozi jadro pesniški subjekt predstavlja svoje občutenje, če je jadro prispodoba zanj, na kaj meri z besedo morje?
Morje je družba, v kateri živimo.
Morje kipi in veter vleče,
škripaje jambor se šibi.
Ah, jadro si ne išče sreče,
pred srečo tudi ne beži! –
Kaj je hotel pesnik predstaviti s kipenjem morja in vetra?
Nevarnosti, borbo jadra, da ne potone.
Ko pesnik spregovori o sreči, ga sprva ne razumemo. Pomaga šele naslednja kitica.
Nad njim se sončna luč razžarja,
pod njim je morje v dalj in šir.
A jadro si želi viharja,
kot da v viharju bil bi mir!
(v prevodu Mileta Klopčiča)
Jadro sedaj pluje mirno. Zakaj to zanj ni sreča?
Ker si želi viharja.
Česa si v resnici želi jadro, kaj je zanj sreča?
Želi si izzivov, preizkušenj, to bi zanj pomenilo srečo.
