Pripovedna tehnika

Poimenuj slogovne pripovedne postopke.

»Moj bog!,« je vzkliknil,« je mar mogoče, je mar mogoče, da res vzamem sekiro in jo začnem biti po glavi in ji razčesnem črepinjo … in bom spodrsaval po lepljivi, topli krvi, vlamljal klkučavnico, kradel in se tresel; da se bom skrival, ves oblit s krvjo … s sekiro v rokah …O, Gospod, kaj res?«

» Moj pokojni mož je res imel to slabost, in to vsi vedo,« se je v hipu obregnila nad njim Katerina Ivanovna, » vendar je bil dober in plemenit človek, ki je imel svojo družino rad in jo je spoštoval, slabo je bilo leto, da je zaradi svoje dobrote preveč zaupal vsakršnim pokvarjenim ljudem in popival bogsigavedi s kokm vse, s takimi, ki še njegovega podplata niso bili vredni …«

»Nisem ubil zato, da bi pomagal materi – to je neumnost! Nisem ubil zato, da bi postal dobrotnik človeštva, potem ko pridobim sredstva za oblast. Neumnost! Ubil sem kratko in malo zaradi sebe, zaradi samega sebe: v tistem trenutku mi je bilo najbrž vseeno, ali bom postal dobrotnik kogar koli ali pa bom vse življenje kakor pajek lovil vse ljudi v svojo mrežo in vsem izsesaval sokove. In predvsem nisem potreboval denarja, Sonja, ko sem šel ubijat, bolj kakor denar sem potreboval nekaj drugega … Zdaj vse to vem … razume me: če bi šel po isti poti, umora mogoče ne bi ponovil nikoli več. Moral sem zvedeti nekaj drugega, in to čimprej, ali sem uš kakor vsi ali sem človek. …«