Prave krajše pripovedne zvrsti, tudi novele, ki so jih imenovali obrazi ali slike, so se razvile po letu 1848. Posebnega pomena so Jurčičeve kratke zgodbe in značajevke, v katerih je podobno kot Jenko prikazoval posebneže, vendar že iz mestnega sveta.
Glavna pripovedna oseba je posebnež z značajsko napako, zato je odljuden, nesposoben normalnega stika z drugimi, podoben Jenkovima Tilki in naslovnemu junaku pripovedi Jeprški učitelj.