Pisateljev slog in upotevanje Levstikovih napotkov
Simon Jenko zgodbico pripoveduje poredno, nekateri bi rekli, da je egav, hudomuen. Tudi on se posmehuje nerodnemu in neumnemu kmeckemu fantu, vendar pri tem ni nesramen, ampak celo skrit, prikupen in posreden. Pravzaprav racuna na izobraenega bralca, ki bo junaku prizanesljiv. V tej tocki se je od Levstikovega programa nekoliko odmaknil (vendarle olikan izobraencev humor, delo je namenjeno izobraenemu bralcu), sicer pa je upoteval njegova priporocila.
SporoČilo: tragikomicno
Bralec se Tilku in njegovim nerodnostim sicer smeji, vendar v resnici tak clovek ni smeen, ampak se nam zasmili, ker ne obvlada situacije. Tako je hkrati komičen in tragičen obenem tragikomičen. e najbolj se tega zavemo na koncu, ki napoveduje, da bo Tilka ostal sam, nekoč tudi brez matere in oceta, ki zdaj e skrbita zanj.
Preberi zadnji del besedila in napii drugačen konec.
Jaz nimam drugega pristaviti ko besede starega Rimljana, da namreč »in magnis et voluisse sat est«, ali kakor je Tilka pozneje včasih to poslovenil: »za las je manjaklo, pa bi se bil kmalo oenil.«
Jezik
Jezik v tem delu je teje razumljiv. Pa ne le zaradi starosti ali arhaizmov, temvec zaradi posrednega, pesnikega pripovedovanja in humorne perspektive.
Npr.:
Adamovi sinovi fantje, moki
turncek del pipe
popred pred tem
znabiti mogoc
