Slovenci živimo v tem času pod habsburško oblastjo, uradni jezik je še vedno nemški, ustanovljeni pa sta že katedri za slovenski jezik v Gradcu in Ljubljani. Knjižna oblika slovenskega jezika še ni dokončna, krepi pa se narodna zavest. Avstrijska oblast pritiska z absolutizmom, zlasti knez Klemens Wenzel Nepomuk Lothar von Metternich-Winneburg zu Beilstein je silno neizprosen, znan po konzervativni in izrazito protiliberalni drži, ki ji je bil zvest celo življenje.
Njegov uradniški režim je veleval strogo cenzuro (za cenzorja slovanskih knjig je bil imenovan Jernej Kopitar) in je preprečeval sleherno svobodomiselno dejavnost. To je bila posledica strahu pred revolucijo, ki je potem leta 1848 res zajela tudi avstrijske dežele.
Slovenci znotraj Avstro-Ogrske živimo v treh gubernijih: ljubljanskem, tržaškem in graškem. Izobražencev je bilo malo, slovenski živelj so tvorili zlasti kmetje.
V želji po priznavanju tudi drugih narodov pod avstro-ogrsko oblastjo so se pojavila številna politična gibanja. Za Slovence so bila pomembna naslednja:
ilirizem, panslavizem in avstroslavizem.