1. sonet
O Vrba! srečna, draga vas domača
kjer hiša mojega stoji očeta;
de b' uka žeja me iz tvojga svéta
speljala ne bila, goljfiva kača!
Ne vedel bi, kako se v strup prebrača
vse, kar srce si sladkega obeta;
mi ne bila bi vera v sebe vzeta,
ne bil viharjov nótranjih b' igrača!
Zvestó srce in delavno ročico
za doto, ki je nima miljonarka,
bi bil dobil z izvoljeno devico;
mi mirno plavala bi moja barka,
pred ognjam dom, pred točo mi pšenico
bi bližnji sosed vároval - svet' Marka.
Prisluhni pesmi. Bere Andrejka Korman.
Nesrečen je zaradi domotožja, zaradi razočaranja nad vsem, kar se mu je nekdaj zdelo lepo, in iz zavesti nemoči in obupa.
Cerkev sv. Marka – Ribičeva hiša, kakor se je po domače reklo Prešernovim, je bila prva za to cerkvico.