E-gradiva > Slovenščina > Slovenščina za gimnazije in srednje šole > 2. letnik > Književnost > Romantika na Slovenskem >  France Prešeren, Krst pri Savici – 2 uri > Obravnava 2 Prijava

Posvetilni sonet MATIJI ČOPU  

Matija Čop (1797-1835)
Julija Primic (1816-1864)

Sonet Matiji Čopu ni neposredno povezan z zgodbo, ki jo pripovedujeta Uvod in Krst, jo pa napoveduje. Sonet je že kot pesniška oblika lirsko delo, in tak je tudi ta posvetilni sonet. Zapet je kot žalostinka za umrlim prijateljem in kot bolečina zaradi osebne pesnikove nesreče v ljubezni.

Že sama dvodelnost soneta, ki sestoji iz dveh kvartin in dveh tercin v laškem enajstercu, Prešernu pomaga izraziti dvoje: v prvi kvartini pove, čemu je pesmica nastala, da je slovo od prijatelja in zdravilo nesrečne ljubezni, v drugi kvartini naveže na tematiko pesnitve, da je malo lepih dni v življenju, zato je srečen le, kdor upa v onostranstvo. Potem pa v tercinah izpove svojo lastno usodo, trpeče srce bo našlo svoj mir šele v grobu, ter ponovno napove Črtomirovo usodo.

 Iz wikipedije skopiraj definicijo in shemo soneta.

Sonet je pesniška oblika italijanskega izvora. Sestavljen je iz štirih kitic. Prvi dve sta štirivrstični - kvartini in sestavljata kvartetni del, drugi dve pa sta trivrstični - tercini in sestavljata tercetni del. Verz je italijanski ali jambski enajsterec, rima v kvartetnem delu je oklepajoča, v tercetnem pa svobodna, ponavadi verižna. V kvartinah se zastavi in razvije tema, v tercini pa se poda sklep in ideja, v obeh mora biti drugačna rima.
Vir www.sl.wikipedia.org

U – U - U – U - U – U       a
U – U - U – U - U – U       b
U – U - U – U - U – U       b
U – U - U – U - U – U       a

U – U - U – U - U – U       a
U – U - U – U - U – U       b
U – U - U – U - U – U       b
U – U - U – U - U – U       a

U – U - U – U - U – U       c
U – U - U – U - U – U       č
U – U - U – U - U – U       c

U – U - U – U - U – U       č
U – U - U – U - U – U       c
U – U - U – U - U – U       č

Vam izročim, prijatlja dragi mani!                            mani – v rimski mitologiji duh umrlega
ki spi v prezgodnjem gróbi, pesem milo;
ločitvi od njegà mi je hladilo,
bila je lek ljubezni stari rani.                                   lek – zdravilo, starinska beseda

Minljivost sladkih zvez na svet' oznani,
kak kratkih je veselih dni število,
de srečen je le tá, kdor z Bogomilo
up sreče unstran groba v prsih hrani.

Pokopal misli visokoletéče,
željá nespolnjenih sem bolečine,
ko Črtomír ves up na zemlji sreče;

dan jasni, dan oblačni v noči mine,
srce veselo, in bolnó, trpeče
vpokójile bodo groba globočine.

avtor