Klel je neki mlad učenec
pust na pepelnično jutro,
te besede je govoril
v jezi svoji tisto uro:
"O, predpust! ti čas presneti,
de bi več ne príel v drugo!
Ti med materne petice
si poslal požreno kugo,
si monjico mi rejeno
djal
popolnama na suho;
stari oča se bo praskal,
gledala bo mati čudno,
malo penezov poslala,
dókaj bóta mi naúkov:
vender to bi e prenesel,
to e ni narveči húdo.
O, predpust! ti čas presneti,
de bi več ne príel v drugo!
Sem obesil závolj tebe
dókaj časa uk na kljuko;
treba prečuváti bóde
več noči s prižgano lúčjo,
dolgo si glavó beliti,
de popravim spet zamudo;
vender to bi e prenesel,
to e ni narveči húdo.
O, predpust! ti čas presneti,
de bi več ne príel v drugo!
Si omožil dókaj deklic,
in med njimi mojo ljubco,
mlado deklico nezvesto,
lepo Reziko nemkuto,
za katero rad bi dal bil
kri,
življenje, svojo duo. -
De si njo mi ti omožil,
oh, to je narveči húd!«
Prisluhni pesmi. Bere Uroš Smolej.
Odgovor je pravilen.
Odgovor je napačen.