Jezik je izrazito ekspresiven, veliko je kontrastov, razpoloženjskega slikanja stiske, tesnobe, kaosa , pogosti so kriki, opazna je baročna nabreklost, ki se kaže tudi v povezovanju nasprotij in zapletenih besednih zvezah, čas in prostor sta realistično prikazana, uporabljenih je veliko simbolov, kažejo pa se tudi modernistične prvine v Tininem notranjem monologu in pri vizijah.
Strašna tihota je legla na popotne. Z vej je kapnilo na čelo, za vrat. kakor peroti strašnega pomračnika je ležala noč nad dolino. Pomračnika, netopirja, tega nedolžnega hudičevega brata, duše uročene v mišje in ptičje telo in kar podobnega čenčajo stare babe in jim vse to verujejo mlade, ki že tajijo bujnost telesa, a so skrite, gorijo, a so plašne in strašljive kakor koze.
