Ženski (romantični) glas opeva lepoto domovine, poveličuje vaški svet in življenje v njem, idiličnost domače pokrajine in kmečkega življenja.

Moški glas predstavlja hvalnico velikim mestom – je hvalnica novemu, mestnemu življenju, kjer se razvijajo tehnika, znanost, umetnost – to pa kaže nove možnosti za prihodnost in lepše življenje.

lagodna in počasna

odsekana in razgibana

Pesnik se sprašuje, kje so meje domovine.

Pesnik spoznava, da je domovina svoje meje razširila v trenutku, ko so rojaki odhajali v svet in s sabo ponesli misel na domovino.

Pesnik se boji, da se izseljenci nikoli več ne bodo vrnili v domovino, saj jih bo premamila tuja slava.

V refrenu se sprašuje, kje so meje domovine.

Pesnik domovino ves čas nosi v sebi, kjer koli je. Pogreša jo in čuti bolečino, zato se domovina pojavlja tudi v njegovih sanjah.

Pesnik poda primerjavo s školjko, ki izdela biser: ob tem čuti neskončno bolečino, toda biser ima neprecenljivo vrednost. Tudi pesnikova pesnitev je nastala iz njegove največje bolečine – ob pogledu na razmere v domovini in dejanskem stanju.