Slovenski socialni realizem je literarna smer v obdobju med obema vojnama, ki se je razvila po ekspresionizmu. Avtorji v tem času upodabljajo resnične družbene in politične razmere, kritizirajo obstoječo družbo in hrepenijo po pravični družbi.

Glavni literarni junaki v pripovedništvu in dramatiki so kmetje. Socialni realisti so v svojih delih upodabljali konflikt znotraj enega razreda − kmečkega. Revni, mali  kmetje, imenovani tudi dninarji, kočarji in bajtarji so bili v nasprotju z bogatimi kmeti, gruntarji. Avtorji poudarjajo ideje, s katerimi bi človek lahko izboljšal življenjske razmere in se posvečajo vsakdanjim vprašanjem, bedi, krivicam in izkoriščanju. V svojih pripovedih so obravnavali razmerja med človekom in sočlovekom, med človekom in naravo ter med človekom in živaljo. Delavce bolj kot pripovedništvo in dramatika upodablja socialnorealistično pesništvo.

 

 

 

 

Avtorji prikazujejo slovensko družbeno življenje, ki je pogosto povezano z nacionalnimi težavami.

Socialni realizem je regionalno obarvan, saj središče družbenega in literarnega dogajanja ni več Ljubljana, ampak vsak književnik predstavlja značilnosti svoje pokrajine. Mnogi med njimi so regionalno nazorni in prepričljivi tudi z uporabo dialektizmov.