Jesihova igra je sestavljena iz 58 prizorov, ki so
nepovezani, saj popolnoma nepredvidljivo prehajajo drug v drugega. Posledica
tega je, da besedilo nima razvidne zgodbe, ampak je povezano v celotno na
podlagi dialogov le v didaskalijah poimenovanih oseb Dajavec, Jemavec, Gobavec
in Grbavec. V besedilu pa ti liki pridobivajo drugačna imena, npr. Pal Mičo,
Pal Tičo, Kišta, Angela ... Na uprizoritveni ravni so torej štirje nastopajoči
kot nekakšni obešalniki, na katere je Jesih obesil kar okrog 140 vlog. Prvotna
uprizoritev Eksperimentalnega gledališča Glej iz leta 1974 je z uporabo
obešalnikov kot pomembnih scenskih elementov še poudarila, da liki pravzaprav
niso nič drugega kot obešalniki.
Tako namesto konfliktom in usodnim dogodkom sledimo precej
neobveznim in nepomembnim pogovorom o dobavi, prevozu, nasilju, kulturi, morju,
lokalih, moških, ženskah. V enem od teh pogovorov se nekdo javi na oglas. Kako
se pogovor razvije, si lahko preberemo v e-knjigi.
In kako se igra konča? Glede na potek pogovorov precej logično: s
smrtjo vseh štirih likov. Ali kot pravi Grbavec: Ojoj! Smrt je tukaj imela
prste vmes! Zdaj sem pa sam. Najhujše od vsega je dolgočasje. Kakšen mir je! In
zdaj bom kar sam? Kaj pa je to? Kaj pa to lahko bi bilo? Ura je osem preč.
Torej Pohorje-express. Lahko bi skočil podenj. Da. Tako naj bo. Zdaj, sladka
smrt, trdno me objemi, zdaj me pod krila svoja topla vzemi.