Tomo Virk ja za ta Blatnikov roman zapisal, da gre za »reprezentativni roman slovenskega postmodenizema«. Poglejmo zakaj.

 

 

Druga pomembna prepoznavna lastnost postmodernizma je medbesedilnost. V širšem smislu ta pojem zajema žanrski sinkretizem, v ožjem pa citatnost (citat je lahko z opozorilom ali brez njega vključen v besedilo). Več o medbesedilnosti glej v PP-predstavitvi postmodernizma:

 

 

O medbesedilnosti je avtor sam dejal (intervju Literatura): »Plamenice in solze sem naredil, to je Marcel Štefančič jr. dobro pogruntal, iz korespondence s Spielbergovim Indiano Jonesom, le da sem ga spremenil v en arhetip antijunaka. Vrsto referenc pa tudi neposredno navajam, včasih v obliki malce zakamufliranih posvetil.«

 

Hkrati pa svojevrsten pogled na medbesedilnost izraža tudi tale citat iz omenjenega intervjuja:

»Kaže, da mojih pripomb, kako bo prej ali slej treba Plamenice brati nemedtekstualno, naivno, če hočeš, profesionalni bralci še zmeraj ne jemljejo resno.«

 

Res je, da pride medbesedilnost veliko bolj do izraza, ko preberemo roman v celoti. Blatnik se namreč, kot si lahko preberemo tudi v Branjih 4 na str. 322, navezuje tako na svetovno (Franz Kafka, Jorge J. Borges, Gabriel G. Marquez, brata Strugacki) kot na slovensko literaturo (Ivan Cankar, Andrej Blatnik).

Na podlagi odlomka pa lahko v kontekstu medbesedilnsti razmišljamo o naslednjem:

 

 

 

 

 

 

Tretja pomembna lastnost postmodernističnega romana je metafikcija. Prepoznamo jo po metafikcijskih komentarjih (avtor piše o tem, kar pravkar počne in v neskončni zanki nenehno komentira svoje početje) in dvomu v absolutno resnico. Literarna izmišljija je toliko realna in resnična kot »realen« zgodovinski dogodek ali dogodek iz našega življenja. Več o tem glej v PPT-predstavitvi o postmodernizmu.