VARIANTE

Posledica ustnega izročila so bile številne inačice ali variante, saj je vsak lahko kaj dodal, spremenil, preoblikoval (npr. različice Lepe Vide, Kralja Matjaža).

 

Jezik teh besedil je preprost, enostaven, lahko razumljiv. Preprosti ljudje govorijo narečni jezik in tako tudi v teh besedilih najdemo številne posebnosti posameznih pokrajin (nmav čez izaro, nmav čez gmajnico). Poleg narečnih in starinskih besed (šuštar, kajžica, židan parazol) so ta besedila dragocena kot del izročila, tradicije in običajev.

 

 

Danes so po zaslugi mnogih zapisovalcev ta besedila ohranjena tudi na papirju. Med ljudmi pa še vedno nastajajo nova in se nenehno prenavljajo stara ljudska besedila. Slovenci imamo tako svoja najstarejša besedila iz 1. tisočletja pred našim štetjem, ko smo bili še del praslovanske jezikovne skupnosti, prvi zapisovalci pa so se pojavili šele v 18. in 19. stoletja.

 

 

 

Moj očka ima konjička dva	oba sta lepa šimeljna, cing cingel, cing cangel, cing cingel cing cong, veselo je moje srce.
Kadar boš na rajžo šel	pridi mi povedat, da ti bom pomagala punkelček zavezat. Punklček vezala bom, milo se jokala bom, ker te ne bo videlo več moje srce.
Na oknu glej obrazek bled	na licih grenkih solzic sled. Zakaj pa dekle komaj dvajsetih let tak žalostno gledaš v svet?
Slovenec sem! Od zibeli do	groba ne gane moja se zvestoba, s ponosom reči smem: Slovenec sem.
V dolinci prijetni je ljubi moj dom	nikoli od njega podal se ne bom, pod lipo domačo najrajši sedim, v domačem veselju najslaje živim.
Če študent na rajžo gre	jumpajdi jumpajda, dobro pije dobro je, jumpajdija da.