»Strahovito težko je biti pisec in igralec svoje lastne drame.«
(Vladimir Dedijer)
/…/Jaz sem prestar, ne morem nazaj. Tako izročam to knjigo ljudem brez posebnega veselja, pa tudi brez bojazni. Napisal sem že mnogo boljšega; nekoč, ni še dolgo tega, sem bil ustvaril umotvor, ki sem ga bil vesel in sem bil celo ponosen nanj. Čist je bil po svoji ideji in zdelo se mi je, da bi ne zardel ob njem sramežljivi Alojzij sam in če bi se mukoma ščipal. Zgodilo se je drugače; jecali so v zadregi celo ljudje, ki ne sodijo umetnosti po katekizmu. Kaj sem bil pač storil, kaj so mi očitali? Očitali so mi, da sem ustvaril umotvor. Da sem naslikal na podobi svetnika pod žarko zlato gloriolo pretemen plašč. In so pozabili, da bi gloriola ne bila svetla, če bi plašč ne bil temán; in da bi obraz, prej skrit napol v motnozlatem somraku, zabledel v sivi, pusti svetlobi delavnika … I. Cankar, Gospa Judit
http://sl.wikisource.org/wiki/Gospa_Judit
JERMAN: Še ne vem, kam da bi obesil to predolgo suknjo.
ŽUPNIK: Povedali so, da zbirate sumljive ljudi v društvo, ki ga imenujete izobraževalno.
JERMAN: Poštene ljudi.
ŽUPNIK: Še hujše, ako so pošteni ljudje. Kajti kdor pohujša enega teh malih —
JERMAN: Bral sem. Vstane Tako smo torej opravili. Hvaležen sem vam, gospod župnik, za blage besede in modre nauke; tudi vam nič ne zamerim, da se spotikate ob stvari, ki vam ne stoje na potu; saj vemo, da so ljudje na svetu, ki iščejo kamen v puščavi, da bi se spotaknili obenj.
ŽUPNIK vstane; resno in trdo: Slišali ste, da sem govoril z vso tisto milosrčnostjo, ki se kristjanu spodobi; ali spodobi se kristjanu tudi strogost v boju za vero in za vernike.
JERMAN: Razumel sem, še preden ste rekli in še preden ste me klicali pred ta tribunal. Kaj bi se obotavljali ter lazili krog hiše, ko vemo vsi, kje da so vrata? Besede so bile dolge, ukaz pa je bil kratek: postavi se na glavo, kakor velevata vreme in čas. Ali jaz ostanem rajši na svojih poštenih nogah.
NADUČITELJ: Gospod Jerman, čast učiteljskega stanu zahteva ...
JERMAN se okrene: Poznam molitvico. Čast učiteljeva zahteva, da bodi danes bel in jutri črn, kakor ukazuje gospodar. Nadalje še zahteva, da imej glavo na voljnem konopcu, zato da se lahko s pridom priklanja na vse štiri strani; in tudi zahteva, da bodi koleno ne od kosti, temveč od testa, zato da klekne sredi ceste v blato, če je prilika in ukaz. In naposled še zahteva, da imej učitelj zaklenjena usta, ključ do ključavnice pa obešen na šolske duri. Znam jo gladko, to molitvico. /…/ I. Cankar, Hlapci
http://sl.wikisource.org/wiki/Hlapci
Vodice
šumé
in rosice
pršé
brez konca v broneno kotanjo;
brezdanj je
ta vir,
šepetanje,
nemir,
brezkončna, kot misli so nanjo.
Pa blizi
ni cest,
ah, v Elizij
do zvezd
ne morete kaplje šumeče.
In smele
željé
do Angele
mojé
hitite zaman hrepeneče ...
http://sl.wikisource.org/wiki/Na_trgu
… In precej so bile pri miru in so ležale lepo v kotu in niti ganile se niso. »To pa to!« si je mislila Bogdanka vsa, srečna in vesela. Kaj bi ne bila ! Zdaj ji ni bilo treba polovico toliko delati kot poprej. Ona je samo šivala, rezale pa so škarjice same. Tudi grajska gospa je bila dosti bolj zadovoljna z njo in kar načuditi se ni mogla, kako more Bogdanka obleko tako lepo natančno in vendar tako hitro narediti. Pride torej nekega dne k nji in ji reče: »Kako je to, ljuba moja Bogdanka, da zdaj vse tako natančno urežeš in tako hitro sešiješ, saj si prej potrebovala vedno več časa?« »Seveda sem ga,« ji je odgovorila deklica nedolžno, »saj prej pa tudi nisem imela takih škarjic.« »Kakšnih škarjic ?« jo vpraša sedaj gospa radovedno. In Bogdanka ji pove vse po pravici, kako je prosila za take škarjice, ki bi same rezale, in kako jih je dobila. Nato hoče gospa videti te škarjice, kako režejo. Ko jih je pa enkrat videla, jih hoče dobiti na vsak način od deklice. In ko jih ne more ne s hudo ne z lepa izprositi in Bogdanka nobenega denarja noče sprejeti zanje, tedaj jo gospa spodi iz gradu, škarjice pa ji vzame. /…/ D. Kette, Šivilja in škarjice
http://sl.wikisource.org/wiki/%C5%A0ivilja_in_%C5%A1karjice
/…/ S prijateljem – tudi jaz imam prijatelje – sva šla počasi po Latermanovem drevoredu. Lepo jesensko jutro je bilo. Megla je segala iz Ljubljane samo do srede drevoreda, komaj do tistih brez na desni strani, pod katerimi sem doživel toliko lepih dni, ko so bile še manjše in tanjše. Podturn je bil že ves v soncu; gozdič nad njim se je kopal v rosni luči in je vztrepetaval od same sladkosti.
Ozrla sva se na Ljubljano.
»Glej te konture!« je pokazal prijatelj. »Komaj jih razločim v megli, pa vendar je obličje mesta jasneje pred menoj, nego bi bilo pod opoldanskim soncem ...«
Tam se je zasvetil križ, tam se je zaiskrilo jabolko na stolpu; za hip se je razmaknila megla – gruča belih hiš se je zasmejala ter je ugasnila: kakor sen je bil, kakor hipen smehljaj na obrazu spečega otroka.
»Tudi v jutranjem soncu sem že videl Ljubljano; v maju. Tista svetloba je lila od vsega čistega neba tako nemirno in omamljivo, tako je opajala oči ter jih vabila v sanje, da so bile konture mesta še bolj zabrisane in zastrte, nego jih zastira jesenska megla. Vse ena sama celotna podoba, ena sama celotna lepota, brez tistih vsiljivih, klepetavih podrobnosti, ki žalijo oko, cepijo podobo in ubijajo lepoto. Ob pustih dnéh, ko je sonce leno in zaspano, se prepirajo ter blebečejo te podrobnosti vse navzkriž; oko ne vé, kam bi pogledalo, zato ne vidi ničesar in je zlovoljno; še v brezmesečni noči bi videlo več!« /…/ I. Cankar, Bela krizantema
http://sl.wikisource.org/wiki/Bela_krizantema
Stric Dolef je koj potem, ko je Polesek zapustil, začutil vsakdanjo potrebo, namreč da ne bi bilo napačno malo zaspati. In ker mož ni bil vajen odrekati svojemu telesu, česar mu je lahko privoščil, ulegel se je doma pred lopo na voz in je spal vse jutro do trdega dne. Tako ni utegnil Slemeničanom zgodaj praviti, kaj je danes to noč skusil in videl.
Lovre je bil zarana vstal in je po svoji navadi sedel na klopi pod grajskim orehom. Včerajšnje skrbi so mu bile nekaj znemar prišle, tako da se je prav z veseljem in pridom pečal s svojo knjigo.
Zdajci je zaslišal krevsanje nerodne stopinje po peščenem potu proti gradu in, obrnivši se, videl je znano podobo Krjavljevo, ki je naravnost proti njemu so pihal.
»Ali ste vi tisti, ki zna gosposke otroke učiti in ki ga za Kvasa kregajo?« vpraša Krjavelj, ustopivši se predenj.
»Jaz sem tisti, ki ga v mislih imate,« odgovori Lovre in se zasmeje. To pak Krjavlju ni bilo pogodu in dejal je: »Slišite me, vi, zakaj se mi rigate in smejete? Jaz sem bil na vojski, na morski vojski, pa se mi niso smejali, to vam povem. /…/ J. Jurčič, Deseti brat
http://sl.wikisource.org/wiki/Deseti_brat#.C5.A0estnajsto_poglavje
/…/
Tod sekla bridka bodo jekla,
in ti mi boš krvava tekla:
kri naša te pojila bo,
sovražna te kalila bo!
Takrat se spomni, bistra Soča,
kar gorko ti srce naroča:
Kar bode shranjenih voda
v oblakih tvojega neba,
kar vode v tvojih bo planinah,
kar bode v cvetnih je ravninah,
tačas pridrvi vse na dan,
narasti, vzkipi v tok strašán!
Ne stiskaj v meje se bregov,
srdita čez branove stopi,
ter tujce, zemlje lačne, vtopi
Na dno razpenjenih valov! /S. Gregorčič, Soči)
http://sl.wikisource.org/wiki/So%C4%8Di
Oh, in sedáj, odkar moj duh odplaval
na óni svet,
nazaj ga nosim, kamen ta prekleti,
pač sto že let!
Oh, to teži!' Zabliska se: Po cesti
pred njim sopeč
pripognjen stopa sosed Vid, na rami
mejnik noseč! ...
Pa bil je Martin svoje dni vojak vam,
in ni se bal ...
Kako nocoj domov je prišel s sejma,
pa le ni znal! (A. Aškerc, Mejnik)
http://sl.wikisource.org/wiki/Mejnik
»Strahovito težko je biti pisec in igralec svoje lastne drame.«
(Vladimir Dedijer)
