France Prešeren, Krst pri Savici

Ciril in Metod

Krst pri Savici je Prešeren podnaslovil kot povest v verzih, snov zanjo je vzel iz slovenske zgodovine, iz časa pokristjanjevanja, ki pa ni potekalo v obliki krvavih bojev, kakor jih opisuje pesnik, ki je s svojo pesniško svobodo v prispodobi predstavil stiske naših prednikov, temveč sta pri nas to delo opravljala Ciril in Metod, in sicer je pokristjanjevanje potekalo v 9. stoletju.

 

 

 

Vpliv na nastanek
Prešeren se je s to pesnitvijo poklonil svojemu prezgodaj umrlemu prijatelju Matiju Čopu, hkrati pa mu je hladila ljubezenske bolečine zaradi Julijine zavrnitve. Nastajala je v letih 1835 in 1836. Najbrž je idejo zanjo imel že prej, saj je prijateljema iz Celovca sporočil, da bi rad napisal »kranjsko romantično tragedijo« z ljubezensko snovjo, in sicer v verzih. To pa je bilo že leta 1832. Zanimivo je, da je prav tega leta tudi obiskal slap Savice.

Zgradba besedila

Celotna pesnitev sestoji iz treh delov. Prvi je posvetilni sonet Matiji Čopu, v katerem pesnik napove temo.

Posvetilni sonet MATIJI ČOPU  

Matija Čop (1797-1835)	Julija Primic (1816-1864)

Sonet Matiji Čopu ni neposredno povezan z zgodbo, ki jo pripovedujeta Uvod in Krst, jo pa napoveduje.  V prvem delu soneta pove, čemu je pesmica nastala, da je slovo od prijatelja in zdravilo nesrečne ljubezni, v drugem delu pa pove, da je v življenju le malo lepih dni, zato je srečen le, kdor upa v onostranstvo. Potem pa v tercinah izpove svojo lastno usodo, trpeče srce bo našlo svoj mir šele v grobu, ter ponovno napove Črtomirovo usodo.