V času moderne so nastajala lirska, epska in dramska besedila.
Ponovi značilnosti literarnih zvrsti in nato spodnjim odlomkom pripiši, ali so
lirika, epika ali dramatika.
Odlomek iz dela Ivana Cankarja: Za narodov blagor
Grozd: Revolucionar je bil. Jaz ne dajem kruha ljudem, da bi mi rastli čez rame, da bi delali proti meni. Prvo je meni moj blagor. To upoštevajte, prosim!
Ščuka: Jaz zimam svojo vest in svoje prepričanje.
Grozd: Žurnalist ne sme imeti prepričanja! … Tisti nepotrebni članek o Golobu torej lepo spravite in ne vznemirjajte ljudi z idealnimi ekstravagancami; to je zastarelo. Kdor hoče biti samostojen, ali celo revolucionar, mora biti pripravljen na stradanje. Golob je izstradal, kakor je hotel; to ne briga dalje nikogar in ne mene in vas najmanj.
Ščuka: Tedaj ste ubili človečnost.
Odlomek iz dela Otona Župančiča: Zvečer
Vsa tenka, vsa mirna
je zarja večerna,
da vidim zvezde skoz njo:
nad kupolo mračno
čez mesto temačno
Murn: Trenutek
Tam v daljavi, ne ve se, kam ptič leti,
tam v nižavi, ne ve se, kam se spusti
na skrivaj;
tako v duši lepi trenutek zbeži
in ne vemo, kam, kje se zbudi
Odlomek iz dela Ivana Cankarja: Skodelica kave
Nekoč sem si zaželel črne kave. Ne vem, kako mi je prišlo na misel; zaželel sem si je. Morda le zategadelj, ker sem vedel, da niti kruha ni doma, kaj šele kave. Človek je v sami razmišljenosti hudoben in neusmiljen. Mati me je pogledala z velikim, plahim pogledom in ni odgovorila. Pust in zlovoljen, brez besede in pozdrava sem se vrnil pod streho, da bi pisal, kako sta se ljubila Milan in Breda in kako sta bila obadva plemenita, srečna in vesela.
»Roko v roki, obadva mlada, od jutranjega sonca obžarjena, v rosi umita ...«
Začul sem tihe korake na stopnicah. Prišla je mati; stopala je počasi in varno, v roki je nesla skodelico kave. Zdaj se spominjam, da nikoli ni bila tako lepa kakor v tistem trenutku. Skozi vrata je sijal poševen pramen opoldanskega sonca, naravnost materi v oči; večje so bile in čistejše, vsa nebeška luč je odsevala iz njih, vsa nebeška blagost in ljubezen. Ustnice so se smehljale kakor otroku, ki prinaša vesel dar.
Jaz pa sem se ozrl in sem rekel z zlobnim glasom:
