Trubar je svoja prva dela zapisoval s črkopisom (pisavo), ki se imenuje gotica. Ker pa za nekatere slovenske glasove ni bilo dovolj črk, si je izmislil nekatere znake  s katerimi je dopolnil v 15. stoletju nastalo humanistično pisavo. Zlasti znamenja za sičnike in šumnike so tista, ki še danes močno ločijo slovanske jezike od drugih. Trubar si je izmislil posebne znake za s, z, c, š, ž, č, vendar jih ni dosledno uporabljal.

Adam Bohorič jih je potem uzakonil v svoji slovnici, zato so to pisavo poimenovali po njem – bohoričica. Pravzaprav pa bi ji morali reči trubarica ali trubaričica . Taka pisava se je uporabljala vse do srede 19. stoletja, torej je v njej pisal tudi Prešeren.