Srečko Kosovel, Ekstaza smrti

Ekstaza je stanje zamaknjenosti, neke vrste transa, vzhičenosti … Vendar nam tako razumevanje v povezavi s smrtjo povzroča začudenje. Zato je za dojemanje pesmi potrebno pojasnilo, da pesnik izraža ekspresionistično občutenje.

zvok Prisluhni pesmi. (Bere Andrejka Korman.)

Vse je ekstaza, ekstaza smrti!

Zlati stolpovi zapadne Evrope,

kupole bele — (vse je ekstaza!) —

vse tone v žgočem, rdečem morju;

sonce zahaja in v njem se opaja

tisočkrat mrtvi evropski človek.

— Vse je ekstaza, ekstaza smrti. —

Lepa, o lepa bo smrt Evrope;

kakor razkošna kraljica v zlatu

legla bo v krsto temnih stoletj,

tiho bo umrla, kot bi zaprla

stara kraljica zlate oči.

— Vse je ekstaza, ekstaza smrti. —

A, iz oblaka večernega (zadnjega

sla, ki oznanja Evropi še luč!)

lije kri v moje trudno srce,

joj, in vode ni več v Evropi

in mi ludje pijemo kri,

kri iz večernih sladkih oblakov.

— Vse je ekstaza, ekstaza smrti. —

Komaj rojén, že goriš v ognju večera,

vsa morja so rdeča, vsa morja

polna krvi, vsa jezera, in vode ni;

vode ni, da bi pral svojo krivdo,

da bi opral svoje srce ta človek,

vode ni, da pogasil bi z njo

žejo po tihi, zeleni jutranji prirodi.

In vse je večer in jutra ne bo,

dokler ne umremo, ki nosimo

krivdo umiranja, dokler ne umremo

poslednji...

Joj, v to pokrajino, še v to zeleno,

rosno zeleno pokrajino, še v to,

sonce večerno, boš zasijalo

s pekočimi žarki? Še v to?

Morje preplavlja zelene poljane,

morje večerne žgoče krvi,

in rešitve ni in ni,

dokler ne padeva jaz in ti,

dokler ne pademo jaz in vsi,

dokler ne umremo pod težo krvi.

Z zlatimi žarki sijalo bo sonce

na nas, evropske mrliče.