Slovenščina > 3. letnik Prijava

V moderni so nastajala lirska, epska in dramska besedila.

 

nalogaPonovi značilnosti literarnih zvrsti in nato spodnjim odlomkom pripiši, ali so lirika, epika ali dramatika. 

Odlomek iz dela Ivana Cankarja: Za narodov blagor

 

 

Grozd: Revolucionar je bil. Jaz ne dajem kruha ljudem, da bi mi rastli čez rame, da bi delali proti meni. Prvo je meni moj blagor. To upoštevajte, prosim!

Ščuka: Jaz zimam svojo vest in svoje prepričanje.

Grozd: Žurnalist ne sme imeti prepričanja! … Tisti nepotrebni članek o Golobu torej lepo spravite in ne vznemirjajte ljudi z idealnimi ekstravagancami; to je zastarelo. Kdor hoče biti samostojen, ali celo revolucionar, mora biti pripravljen na stradanje. Golob je izstradal, kakor je hotel; to ne briga dalje nikogar in ne mene in vas najmanj.

Ščuka: Tedaj ste ubili človečnost.

Grozd: Je ni bilo nikoli …

zvokOdlomek iz dela Otona Župančiča: Zvečer

 

Vsa tenka, vsa mirna

je zarja večerna,

da vidim zvezde skoz njo:

nad kupolo mračno

čez mesto temačno

se tiho v loku svetlem pno.

zvok Murn: Trenutek          

 

Tam v daljavi, ne ve se, kam ptič leti,

tam v nižavi, ne ve se, kam se spusti

na skrivaj;

tako v duši lepi trenutek zbeži

in ne vemo, kam, kje se zbudi

še kedaj.

zvok Odlomek iz dela Ivana Cankarja: Skodelica kave

 

Nekoč sem si zaželel črne kave. Ne vem, kako mi je prišlo na misel; zaželel sem si je. Morda le zategadelj, ker sem vedel, da niti kruha ni doma, kaj šele kave. Človek je v sami razmišljenosti hudoben in neusmiljen. Mati me je pogledala z velikim, plahim pogledom in ni odgovorila. Pust in zlovoljen, brez besede in pozdrava sem se vrnil pod streho, da bi pisal, kako sta se ljubila Milan in Breda in kako sta bila obadva plemenita, srečna in vesela.

»Roko v roki, obadva mlada, od jutranjega sonca obžarjena, v rosi umita ...«

Začul sem tihe korake na stopnicah. Prišla je mati; stopala je počasi in varno, v roki je nesla skodelico kave. Zdaj se spominjam, da nikoli ni bila tako lepa kakor v tistem trenutku. Skozi vrata je sijal poševen pramen opoldanskega sonca, naravnost materi v oči; večje so bile in čistejše, vsa nebeška luč je odsevala iz njih, vsa nebeška blagost in ljubezen. Ustnice so se smehljale kakor otroku, ki prinaša vesel dar.

Jaz pa sem se ozrl in sem rekel z zlobnim glasom:

»Pustite me na miru! ... Ne maram zdaj!«

 

Kdor je kdaj sedel pod tistim kostanjem, je bil mlad.

(Ivan Cankar)