Predstavljajte si, da ste uslužbenec nekega podjetja in da ste večino časa na terenu, kjer se pogovarjate s strankami. Kako lahko vaše vodstvo komunicira z vami ali vi z njimi? Možen način komunikacije je prek telefona. Ta način ni najboljši, saj so lahko vaši nadrejeni zaposleni z drugimi telefonskimi pogovori ali pa niso v pisarni. Dostikrat se tudi zgodi, da potrebujete podatke o vaših poslovnih partnerjih, prodaji izdelkov, trenutni zalogi v skladiščih…. Ti podatki so shranjeni v centralnem informacijskem sistemu vašega podjetja. Kako torej komunicirati z vašimi kolegi v službi ali pridobivati informacije o vaših poslovnih partnerjih? Odgovor na to vprašanje je »intranet«.  Intranet je dejansko informacijski sistem  podjetja, ki je dostopen preko  spletnega brskalnika ali s pomočjo drugih storitev, ki jih omogoča internet.

 

Intranet mora omogočati zaposlenim enostaven in varen dostop do podatkov in dokumentov podjetja ter medsebojno komuniciranje med zaposlenimi. Razlika med Internetom in intranetom je  v tem, da je omrežje vseh omrežij (Internet) namenjeno posredovanju informacij vsem, ki do njega dostopajo, medtem ko je intranet namenjen samo zaposlenim določenega podjetja ali organizacije. V obeh primerih uporabljamo iste tehnologije in storitve. Namen obeh je omogočiti možnost dostopa do podatkov in medsebojno komuniciranje njunih uporabnikov. Internet je predvsem namenjen predstavitvi posameznikov, podjetij ali organizacij. Podjetja predstavljajo svoje izdelke in storitve. Izdelke ali storitve lahko vsakdo naroči in plača. Intranet pa je namenjen samo uporabi znotraj podjetja. Večina podjetij pa omogoča omejen dostop do podatkov in storitev, ki tečejo na internetu, tudi svojim poslovnim partnerjem.

 

Ekstranet je povezava intranetov večih podjetij z namenom, da bi lahko le ta med seboj lažje poslovala. Primer uporabe ekstraneta je omogočanje direktnega plačevanja podjetij prek bank. Več podjetij se z bankami dogovori, da bodo njihove transakcije potekale direktno med njihovimi bančnimi računi. Drug primer je npr. pošiljanje naročil po izdelkih med podjetji. Tretji primer bi bil skupni rezervacijski sistem hotelov.

 

Poglejmo si primer bolnišnice, ki ima svojo predstavitev na internetu in svoj intranet. Na internetu ima  predstavljene svoje oddelke s podatki o zaposlenih. Prek interneta omogoča svojim pacientom naročanje na preglede. Zdravniki in pacienti lahko med seboj komunicirajo po elektronski pošti. Intranet bolnišnice pa omogoča komunikacijo med posameznimi oddelki in zaposlenimi na teh oddelkih (npr. pošiljanje izvidov, konzultiranje drugih zdravnikov ali sester…). Intranet bi moral zdravnikom ali sestram omogočati, da bi lahko od doma preučevali izvide pacientov ali si pogledali kdaj so dežurni. Na strežnikih v intranetu so lahko shranjeni tudi interni dokumenti, dopisi, obvestila… Intranet lahko tudi omogoča pošiljanje SMS sporočil zdravnikom, ki so na dopustu.  Predstojniki oddelkov bi lahko svojim podrejenim prek intraneta dodeljevali naloge, sklicevali sestanke ali z njimi neposredno komunicirali. Vodstvo bolnišnice lahko preko intraneta ugotavlja razlike med planirano izvedbo operacij in dejansko izvedbo operacij. Ugotavljajo lahko tudi porabo zdravil in ostalih materialnih sredstev v bolnišnici. Bolnišnica  se lahko poveže z zdravstvenimi zavarovalnicami, zdravstvenimi domovi, zasebnimi zdravniki in drugimi bolnišnicami v ekstranet. Vsi podatki o opravljenih preiskavah na pacientih, diagnozah in terapijah so dostopni vsem, ki so v takšen ekstranet priključeni. Z intranetom in ekstranetom lahko torej izboljšamo kvaliteto poslovanja organizacij, izognemo se odvečnemu pošiljanju papirja med njihovimi uporabniki, zmanjšamo pa tudi stroške njihovega poslovanja.

 

 

 

Slika 1: Intranet in ekstranet

 

Prvi pogoj za izvedbo intraneta ali ekstraneta (slika 1) je zagotovitev varnosti dostopa do podatkov. Vsakemu uporabniku intraneta ali ekstraneta moramo najprej določiti vlogo v takšnem sistemu. Ugotoviti moramo, do katerih podatkov lahko dostopa oz. katere funkcije takšnega sistema lahko uporablja. Dostop do intraneta od zunaj omogočimo samo prek požarnega zidu (firewal), ki mora onemogočati vdore od zunaj. Vsak uporabnik intraneta ali ekstraneta se mora identificirati. Požarni zid mora zavračati vse neavtorizirane dostope do podatkov ali posameznih storitev znotraj intraneta ali ekstraneta.  Vsi prenosi podatkov prek požarnega zidu morajo biti šifrirani, da jih nepooblaščeni uporabniki ne morejo prebrati. Znotraj intraneta se lahko podatki prenašajo  nešifrirano, če jih lahko berejo vsi uporabniki. Za dostop do ostalih podatkov in storitev sistema, ki zahtevajo identifikacijo uporabnikov, pa uporabimo šifriran prenos podatkov.