PORAZDELJEN RAČUNALNIŠKI SISTEM
Slika 1: Zgradba porazdeljenega informacijskega sistema
Porazdeljen sistem je zbirka avtonomno delujočih računalnikov, ki so povezani v računalniško omrežje. V porazdeljenem sistemu lahko računalnik nastopa kot odjemalec (client) ali kot strežnik (server) (slika 1). Računalnikom, ki hranijo informacijo, izvajajo transakcije in posredujejo informacije, pravimo »strežniki«. Računalnikom, ki prikažejo informacijo in dajejo strežnikom zahtevo po informaciji pravimo »odjemalci«. Na sliki 1 vidimo, da en od strežnikov ni priključen na omrežje. Ta strežnik se uporablja kot lokalni strežnik znotraj računalnika.
Primeri porazdeljenih informacijskih sistemov so mreža bančnih avtomatov, ki je priključena na centralni strežnik banke, mreža infoterminalov, ki služijo za podaljšanje kartice zdravstvenega zavarovanja, računalniško omrežje vladnih inštitucij, ki omogoča komuniciranje med posameznimi resorji ministrstev in različne usluge za občane (npr. podaljšanje potnega lista)…
LASTNOSTI PORAZDELJENIH SISTEMOV
Porazdeljeni računalniški sistemi sistemi morajo zagotavljati ustrezno:
- Zanesljivost delovanja (reliability) – sistem mora delovati brez napak; če pa pride do napake, mora biti čas za njeno odpravo čimkrajši (npr. sistem bančnih avtomatov mora zagotoviti zanesljivost izvajanja transakcij dviganja in polaganja denarja; ne sme se namreč zgoditi da bi nekdo dvignil denar, njegov dvig pa se ne bi zabeležil v bančnem informacijskem sistemu).
- Zmogljivost (performance) – sistem mora zagotavljati čimkrajši odzivni čas uporabnikom, ki ga uporabljajo (npr. spletni portal, ki želi imeti vsak dan več milionov obiskovalcev, mora imeti ustrezno pasovno širino za dostop do interneta in ustrezno zmogljive strežnike, ki omogočajo izvedbo večjega števila dostopov na sekundo).
- Kvaliteto storitve (quality of service) – sistem mora zagotavljati ustrezno kvaliteto dostopa do podatkov in funkcij (npr. pri prenosu podatkov ne sme prihajati do napak ali zakasnitev, pri prikazovanju videa moramo zagotoviti ustrezno število slik na sekundo …). Ta cilj lahko dosežemo z ustrezno zmogljivimi komunikacijami med odjemalci in strežniki in ustrezno zmogljivimi strežniki.
- Varnost (security) – sistem mora omogočati dostop do podatkov in njegovih funkcij samo tistim osebam, ki so za to pooblaščene. Vsak uporabnik sistema mora enolično potrditi, da je to res on (avtentifikacija). Za ugotavljanje njegove identitete uporabljamo prijavo s pomočjo uporabniškega imena in gesla, spletnega digitalnega potrdila, čip kartice, na kateri je namščeno digitalno potrdilo, magnetne kartice, časovne kartice ali biometrične informacije (prstni odtis, zenica
očesa, glas, podatki o genski strukturi)., Ko informacijski sistem določi za katerega uporabnika gre, mu zagotovi dostop do tistih funkcij, katere lahko uporablja (avtorizacija). Pomembna je tudi celovitost in nespremenljivost informacij, ki se pošiljajo med odjemalcem in strežnikom. Zagotovimo jo z uporabo digitalnega podpisa in šifriranja sporočila. Podatki, ki se prenašajo po omrežju, se morajo ustrezno šifrirati, da jih ne more prestreči nepooblaščena oseba, saj jih lahko spremeni in pošlje dejanskemu naslovniku ali nepooblaščeno uporabi. Na strežnikih moramo zagotoviti ustrezno zaščito, ki onemogoča nepooblaščenim osebam vdor v njihov operacijski sistem in v njihove podatkovne baze. Zaščito zagotpovimo z uporabo požarnega zidu, nameščanjem varnostnih popravkov, nameščanjem antivirusnih programov, vodenjem dnevnikov zapisov vseh operacij, ki so se zgodile (v aplikaciji, v podatkovni bazi, pri uporabi računalniškega sistema ali pri poskusu vdora v sistem), namestitvijo detektorjev vdorov ( na omrežju in na system) ter ustrezno avtorizacijo dostopov.
Jedro vsakega porazdeljenega informacijskega sistema so servisi (services), ki omogočajo njegovo delovanje. Primeri storitev so npr. izvajanje različnih poizvedb po podatkih v informacijskem sistemu, pošiljanje elektronske pošte, itd. Storitve se lahko izvajajo na enem samem računalniku ali pa so porazdeljene na več računalnikov
Uporabniki porazdeljenega informacijskega sistema dostopajo do različnih virov , ki jih uporablja ta informacijski sistem. S pojmom »vir« (resource) opisujemo različne stvari, ki si jih morajo deliti posamezni uporabniki porazdeljenega informacijskega sistema. Vire delimo na:
- programske vire – pod tem pojmom razumemo vse servise, ki jih izvaja informacijski sistem,
- strojne vire – pod tem pojmom razumemo strojno opremo kot so diski, procesorji, pomnilniki, tiskalniki, multimedijska strojna oprema itd.,
- podatkovne vire – predstavljajo multimedijske baze podatkov, tekstov in dokumentov,
- človeške vire – predstavljajo osebe, ki sodelujejo pri uporabi multimedijskega informacijskega sistema (npr. več oseb sodeluje v videokonferenci).
Računalnik, ki upravlja z viri, se imenuje upravljalec virov (resource manager). Upravljalec virov je lahko sočasno tudi odjemalec, če zahteva vire, ki jih sam ne upravlja. Do virov lahko sočasno dostopa več odjemalcev, zato mora upravljalec virov poskrbeti za njihovo dodeljevanje. Ne sme se namreč zgoditi, da sočasno dostopata do istega vira dva odjemalca. Poglejmo si primer dveh odjemalcev, ki dostopata do istega bančnega računa. Prvi dviga denar, drugi pa denar vlaga. Če bi omogočili sočasen dostop do tega vira obema, bi dobili po končani transakciji napačno vsoto na bančnem računu. Iz tega razloga mora upravljalec vira dostop do vira (v našem primeru bančnega računa) izvesti zaporedno.