Spletni brskalniki dostopajo do virov na strežnikih na internetu na podlagi URL naslovov. Osnovna shema, ki jo uporabljajo za enotno imenovanje datotek v globalnem informacijskem omrežju, se imenuje URL (Uniform Resource Locator). Vsak dokument (besedilo, slika, ...) kjerkoli v svetovnem omrežju je mogoče enolično imenovati oziroma se nanj sklicevati.
URL je običajno sestavljen iz naslednjih delov:
ime_protokola://ime_strežnika:št_vrat_pri_strežniku/pot_do_dokumenta/ ime_dokumenta
Ime_protokola nam pove za kakšno storiev gre. Z imenom protokola povemo spletnemu brskalniku »kako« naj dostopa do storitve. Ime protokola torej pove uporabniku ali aplikaciji, ki uporablja URL, do katerega tipa vira na internetu vzspostavljamo dostop.
Nekaj možnih storitev je:
Ime_strežnika nam pove ime strežnika na internetu (npr. marcel.uni-mb.si – DNS ime), preko katerega bomo dobili željeno informacijo. Uporabimo lahko tudi fizično ime strežnika (npr. 164.8.252.2).
Št_vrat_na_strežniku nam pove številko vrat (port number) na strežniku preko katerih dobimo dostop do storitve. Opredeljena je za imenom strežnika in ločena od imena z dvopičjem. Če je številka vrat opuščena (kar navadno je), spletni brskalnik upošteva privzeto številko vrat (za protokol HTTP, je standardna številka vrat 80).
Primer z uporabo vrat s številko 100 podan v URL naslovu:
"http://marcel.uni-mb.si:100/milan/milan.htm".
Ta naslov URL pove spletnemu brskalniku, da dostopamo do spletnega strežnika marcel.uni-mb.si prek vrat s številko 100.
Pot_do_dokumenta nam pove, v kateri mapi na strežniku se nahaja dokument (npr. /milan).
Ime_dokumenta nam pove ime dokumenta (npr. milan.htm).
Če poznamo naslov URL vira na spletnem strežniku, nam ta omogoča neposreden dostop do vira ali do specifičnega dokumenta, ne da bi izbirali hipertekstovne povezave iz drugih dokumentov.